Brez glutena in UI

Onega majskega dne sem se z vlakom odpeljal na Dunaj. Ker so plazovi zasuli železniško progo, sem pri Šentilju izstopil, prestopil na avtobus in v Gradcu čakal naslednji vlak. Na dunajskem kongresu Mednarodnega inštituta za tisk naj bi, med drugim, razpravljali o umetni inteligenci (UI). Ker je bilo potovanje z vlakom zamudno, sem imel na pretek časa za razmislek. In po glavi so se mi motala pričakovanja o kongresnem dogodku. Ker je vlak zamujal že v Mariboru, naslednji, ki naj bi me iz Gradca pripeljal do Dunaja, pa je bil po voznem redu napovedan šele čez debeli dve uri, sem si pričakovanja skiciral.

Kaj pričakujem od časopisa? Pričakujem, da ga je napisal človeški um. Um z imenom in priimkom. Zdelo se mi je, vsaj tako sem razmišljal na peronu železniške postaje v Gradcu, da je izdelek, ki ga pridela človeški um, za časopis, kot se reče, komparativna prednost. Nekako tako kot bio hrana. In ko gre za bio hrano, je potem nekje v kotu nalepka, ki pravi, da v živilu ni nobenih spremenjenih genov, ni pesticidov. Včasih piše, da v živilu ni glutena. Ali pa, da v hrani ni nezdravega holesterola. Skica, ki je nastajala med čakanjem, je bila vedno jasnejša – tam, kjer je nekoč, pred letom 1989, pisalo »Proletarci vseh dežel, združite se!«, naj bo nalepka: »Izdelano brez umetne inteligence!« Ali pa: »Produkt človeške pameti.«

Na kongres sem se zaradi zamud v prometu pricijazil pozno, zelo pozno. Prepričan sem bil, da bom na Dunaju tri ure pred dogodkom, a sem do cilja prišel pet minut pred prvim sestankom. Potem sem čakal. Ali kdo deli moje poglede na časopise in besedila, ki jih napiše stroj? Nič. Afriški kolega je govoril o novicah in umetni inteligenci. Indijski kolega se je z njim strinjal. Vsi so se strinjali, da je to naslednja velika reč.

Sam bi vendarle raje videl, da umetna inteligenca najprej poskrbi, da vlaki ne bodo zamujali.