Moja prva trgatev

Čeprav živimo v vinorodni deželi, sem glede trt in vinskih sort precejšen analfabet. Vem, v teh krajih človek tega ne razlaga naglas, a tako pač je in najbrž bo tako tudi ostalo. Ko vinski poznavalci razpravljajo o tem, da so ob požirku zaznali vonj gozdnih sadežev, zrele banane ali lešnikov, jim težko sledim, kaj šele pritrdim. Po belih vinih me praviloma takoj boli glava, cvička se na daleč izogibam, še najbolj se mi prileže kozarec refoška in caberneta. Pred nekaj leti sem se navdušila nad makedonskim vrancem T'ga za jug, ne le zaradi okusa, ampak tudi zaradi poetičnega ozadja. Ime Hrepenenje po jugu je namreč dobil po makedonski pesmi, in kdor tako spretno poveže vino in poezijo, je mojster svoje obrti. Sama do vina res nimam pravega odnosa. Za nameček naj priznam, da sem bila prejšnjo nedeljo prvič na trgatvi. Še dobro, da obiranje grozdja ni tak imperativ kot osvojitev Triglava, saj bi mi potem manjkala dva pogoja za to, da bi se lahko imela za »pravo« Slovenko.

V naši družini nismo hodili na trgatve, ta tradicija nam je povsem tuja. Ne po moji ne po moževi strani nihče ne izhaja iz krajev, kjer uspeva trta. Še prijatelj, ki si je pred leti omislil zidanico na Dolenjskem, se je dela v vinogradu hitro naveličal in vse prodal, jaz pa sem zamudila edino priložnost. In tako sem leta in leta poslušala odbite zgodbe o šnopsu in golažu za dobro jutro in o tem, kako se ljudje spustijo z vajeti, ko je grozdje obrano. Tradicija je pač tradicija, pa tudi če prestopi mejo. Trgatev mi je bila še najbliže v študentskih letih, ko smo na žurih radi poslušali Mlakarja in prepevali njegovo Vandimo, prijateljica R. pa je ob njej vedno neutolažljivo jokala.

Moja prva trgatev je bila popolna: sončen dan, dobra družba, zrelo grozdje in čudoviti razgledi na dolino Krke. Le nekam preveč poštirkano je bilo vse do konca. Pa do prihodnje trgatve!