Kje si, miška?

Prijateljica mi pove, da vedno ve, kaj njen mož gleda na spletu. Njenemu priznanju se začudim, ker ni oseba, ki rada stika in vrta. To misel mi prebere z obraza in reče: »Ne, ne, sploh me ne zanima, kaj on počne. Verjemi, še kako si želim, da ne bi nikoli izvedela.« Zaigra, da jo je ob tej misli zmrazilo. V njeni izjavi se skriva protislovje, mi pove logični del mojih možganov, da govori resnico, pa mi šepne intuicija. »Kako pa potem veš, kaj gleda na internetu, če ne stikaš?« jo vprašam. »Preprosto,« se nasmehne: »Že od daleč vidim, na kateri strani tipkovnice je pustil miško.«



Nekaj časa potrebujem, da razumem, o čem govori. In nato še nekaj časa, da uvidim, da sem nenadoma tudi sam postal del pogovora. Kaj naj naredim, ali naj mu stopim v bran in vse zanikam? To bo spregledala, le osramotil bi se. Je pa res, da je situacija sila neprijetna. Povrhu sem zamudil trenutek, da bi z zamahom roke, češ, to vsi počnemo, vse skupaj odpihnil v pozabo. Dlje ko čakam, težje bo, to vem, ampak mi prav nič ne pade na pamet. Potem pa se spomnim, da je njen mož računalnikar, ki ima svoj prenosnik verjetno zaščiten z vsemi programi tega sveta. Pred časom mi je razlagal, kako na spletu ne pušča nobenih sledi. Celo malce me je užalil, da sodim v skupino nevednežev, ki bodo prej ali slej postali žrtev hekerjev. Itak mi že dalj časa vsi prisluškujejo, tako da lahko kar pozabim na zasebnost. Še posebej velik idiot sem, ker sem svojemu mobilnemu telefonu dovolil, da poskenira moje prstne odtise. Zdaj Biden natanko ve, kje sem.

»Poslušaj, bom govoril z njim, tako, po moško,« ji rečem. »Pa mu bom namignil, glede miške. Omenil bom v pogovoru, tako da ne bo vedel, da govorim o njem.« Nasmehne se in nelagodje je končno mimo. »Hvala, to bi bilo super,« izdihne z olajšanjem. Rečem lahko le, da bo Biden kmalu obveščen, da mu tega nisem povedal.