Kopenska gospa Klara

Potapljači so v pristanišču v Vrsarju našli – Klaro. Po Tari, Sari, Mari in Pini peta preživela na območju Istre. Podrezali so jo in takoj se je zaprla. Kar je dobro. Klara je namreč – školjka, veliki leščur, Pinna nobilis, na rdečem seznamu kritično ogroženih vrst, saj množično umira. Propadla je že večina sredozemske populacije. Da bi ta zaščiteni endemit rešili pred popolnim izumrtjem, so nekaj osebkov osamili. Poslali v izolacijo. Kajti leščurji so okuženi. Parazit, ki se jim zaleze v prebavne žleze, jih onesposobi in leščurji umrejo -  od lakote. Okužba je zdesetkala leščurske vrste, v petih letih se je z Iberskega polotoka razširila v Sredozemlje in na Jadran. Umre tudi do 99 odstotkov okuženih. Stroka, ki je epidemijo med leščurji vzela resno, poudarja »nujno stalno spremljanje preživelih populacij in učinkovito strategijo zatiranja okužb, ki bo zagotovila nadaljevanje vrste z odpornimi potomci«.  
 
Nekam znano zveni vse skupaj, ali ne? Ogroženost, množično umiranje, širjenje okužbe, izolacija, zdesetkane vrste, epidemija, zaščitni ukrepi, preživeli, odpornost …
 
Stojimo v vrsti za cepivo. Ogroženi od koronavirusa in dnevno bombardirani z informacijami o pandemiji, vedno novih primerih okužb, smrtnih primerih in zdesetkanem človeštvu, o izolaciji, zaščitnih ukrepih … Med nami je tudi starejša gospa. Težko stoji, še težje hodi, a še vedno poskočnega duha. »Posledica kapi, veste,« razloži okrog stoječim in pokaže na desno nogo, ki ji nagaja pri hoji, in »počasno« desno roko, ki ji nagaja pri vsem. Nato gospo cepijo in prijazna sestra jo pospremi v čakalnico, kjer bo »lepo pridno počakala kakšnih petnajst minutk, da neha boleti«. Čim sestra odnese pete, gospa nagajivo pogleda naokrog in preden se počasi odpravi, reče: »Sem se dala cepiti v roko, v katero me je kap.« Kaj pa to pomeni, vprašam. »Da sploh nisem čutila tiste gromozanske igle, heheh.« Ta gospa je gotovo Klara, pomislim, kopenska Klara, ki bo preživela tudi koronavirus …