Kebab z ali brez

Pred dnevi me je zaneslo v »kebabči«. Po kebab, jasno. Na vratih napis: vljudno prosijo, da stranke pripravijo dokazilo o pogoju PCT in si nadenejo masko ter v lokal vstopajo posamično. Storim vse po navodilih. In čakam, da dvojica mlajših moških odide. Ker sta imela na glavah kapuco, se mi je zdelo, da bosta zdaj zdaj odšla.

Kar vidim, da mi šef »kebabčija« daje znak, naj vstopim. Stopim do pulta in mu zamaskirana ponudim na vpogled pogoje PCT. V lokalu smo tri stranke. Kapucarja brez mask ne dajeta najmanjšega znaka, da nameravata oditi. Tako kot onadva je brez maske tudi šef lokala, ki, mimogrede, mojega PCT in osebne izkaznice niti pogleda ne. S pogledom, uprtim mimo dokazil, ki mu jih molim pod nos, ker tako piše na vratih, šef reče: »Kaj bi?« »Ne boste preverili PCT?« me zanima. Šef tokrat malce nestrpno ponovi: »Kaj bi?« Sine moj, zakaj si si zaželel ravno kebab, si rečem, na glas pa: »Enega mešanega, prosim.« »S paradajzom ali brez?« me strogo gledajo šefove oči. »S pekočo omako ali brez?« se od zadaj prikaže še »namestnik«. Opazim, da tudi on težko dela z zaščitno masko ... Sicer bi jo najbrž nosil.

Ko tako čakam na kebab, vstopi še tretji mladenič. Že peti v lokalu brez maske. Zato pa ima kapuco globoko na oči. Pristopi k dvojici, veselo se rokujejo in po moško objamejo. Vprašam šefa, ali maske pri njih niso obvezne. Če bi pogledi ubijali, bi mi smrtni udarec zadalo vseh pet parov oči …

Tačas je kebab pripravljen. Plačam in ko pospravljam osebno izkaznico, eden od mladeničev reče: »Lahko pa meni pustiš svojo fotko … Za spomin.« »Z masko ali brez?« se mu zazrem v tisto malo oči, ki so gledale izpod kapuce.

Ne samo njega, ki ni znal odgovoriti, katero fotko bi imel raje. Tudi sebe sem presenetila z vprašanjem v slogu »kebabščine«: z ali brez? Očitno sem se je nalezla v nekaj minutah.V vsakem primeru bolje, kot da bi se nalezla, denimo, kakšnega omikrona.