Kaseta in svinčnik

Digitalizacija ima seveda številne pozitivne plati. Človek lahko, denimo, pospravi. Hvaležni sodobni tehnologiji smo tudi pri nas že pred časom odstranili glasbene zloženke in njim namenjene nosilce zvoka ter se prepustili zapisom, spravljenim na trdih diskih. Toda čas tudi njim ni naklonjen, in če ima lastnica glavo v oblakih samo v analognem prenesenem pomenu, ni pa si omislila še kakšnega drugega oblaka, glasba – razen z radijskih valov in občasno spletnih platform – tako rekoč izgine iz življenja.

Oj, Triglav, moj dom

To v vseh pogledih megleno obdobje je prekinila mladež; po zaslugi izjemne učiteljice, ki je podaljšano bivanje spremenila v rock žur, je hotela poslušati glasbo iz mladosti staršev. Ker je ta mladež tako rosnih let, da še ni usvojila zadnjih modnih trendov pri nosilcih zvoka, je bilo mogoče željo uresničiti s preprostim potovanjem v klet. »Inštalirali« smo staro komponento nekdanjega glasbenega stolpa, razstavili zvočnike v za sodobni čas nespodobni velikosti, raztrgali škatle s spravljenimi ploščki, ki so se že navzeli vonja po kleti, in se – vsaj odrasli – po otroško veselili lahkotnosti izbire glasbe po starem ter znanih ovitkov z nalepkami s cenami, ki jih ni več mogoče pretvoriti v današnjo valuto – pa ne zaradi nepoznavanja nekdanjega tečaja, ampak zaradi vrednosti, ki so jih za kupce predstavljale takrat.

Kako daleč so vsi ti nosilci zvoka od življenja današnjih otrok, ki se jim zdi, da je vse tisto, kar izvira iz tisočletja, ki se ne začne s številko 2, prazgodovina, nas je spomnil šolski časovni stroj. Na polici, na katero so učenci prinesli predmete iz res starih časov, torej železne likalnike, stare budilke, tehtnice na uteži in podobne reči, je učiteljica dodala kaseto – in zraven svinčnik. Vprašanje, ki je obviselo v zraku, seveda je: kdo od staršev še pozna vzročno povezavo med tema predmetoma?