Na sprehodu

Eden od mojih treh, okej, če pofejkam, kar bojda prehaja iz navade v železno srajco, štirih prijateljev, prihaja iz krajev, daleč od Ljubljane. Torej Slovenec, podrazred, Korošec. Ki že dolgo živi v mestu, pogojnem heroju. Jaz sem v Ljubljani na svet pricmizdril, zdaj pa je rojstno mesto daleč od mojega srca, še dlje od slabovidnih oči, krajše, 30 kilometrov.

Povabim ga, se zgodi, na sprehodno srečanje. V njegovi Ljubljani. In greva v Tivoli, nak, ne v dvorano, v park, hodiva tam, kjer so ustrelili junaka filmske Sedmine, sprehajališče je impresivno, če že ne impresionistično naphano, sprehajalcev pa tolikšne mere, tolikšnih obraznih različic, da človeku misel zastane. Ljubljana je, odkar me je usodnostno izpljunila, postala mikro megalopolis.

Šodrasta podlaga se kanec vzpenja, prideva do grafičnega svetišča. Korošec Eksljubljančanu pove, da v še višjih legah niso zgolj sprehajalne in lavfarske špure, da se nama obeta nekaj sladkega. Pred pohajajočima se ustopijo stopnice, zakoračiva, če bi bile strmejše, predvsem, če bi jih bilo več, bi zašvicala. Pa jih je zmerne količine.

In pred nama prostrana zgradba, vstopivši vanjo me zanese nazaj, ne na preživetega pol, ampak stoletje in pol nazaj. Kjer in ko so semkaj mestni prihajali na posladek, pogovor, intimnosti ...

Parket, starejši od mene, vse obito z lesom, patina nekdanjosti, kaj bi si prijatelja lepšega želela ob pogovoru, ki jima edini pride na misel. O preteklem. Naročiva štrudelj. Čakava manj kot stoletje, pa vseeno dolgo. Podolgovat krožnik, na katerem je slabovidnemu treba razbrati, kaj je štrudelj, kaj smetanast izcedek, kaj vaniljev, nikarte vanilijev sladoled.

Kvazimeščan kvazikmetuhu časti použito, obratnohodni korzo je še vedno prepoln sveta v malem. In eden od (njegovih) prijateljev, bi rekel jaz, si zaželi – nazaj, nazaj v ruralni raj.