Kam so šle vse rožice

Vsak človek ima tri življenja: javno, zasebno in skrivno. S citatom Gabriela Garcíe Márqueza se odpre ganljivo dokumentirano pričevanje o življenju – v vsem sijaju in bedi – legendarne ameriške kantavtorice in aktivistke Joan Baez s pomenljivim naslovom I Am a Noise (Jaz sem hrušč). Nisem svetnica, jaz sem hrušč, je namreč zapisala že pri svojih trinajstih, z insinuacijo na prepad med svojim zunanjim in notranjim življenjem.

Za Joan Baez sem prvič slišala v osemdesetih in mi je bila všeč njena Blowin' in the Wind, čeprav kot osnovnošolka nisem razumela, da nosi globlje bistvo. Njena glasba je bila vedno sporočilna. Ob nastanku pesmi, ki jo je sicer napisal Bob Dylan (Joan mu je bila neizmeren navdih in mentorica, za pravo ljubezensko razmerje pa sta bila oba prevelika), je sodelovala v vseh najpomembnejših dogodkih gibanja za državljanske pravice v šestdesetih, bila ena od najglasnejših nasprotnic vojne v Vietnamu, »marširala na Washington«, pela na Woodstocku ...

Joan Baez je postala aktivistka proti oligarhiji. FOTO: Robyn Beck/ AFP

Po očetu Mehičanka (zaradi česar je bila večkrat tarča rasistov) je zaslovela še ne polnoletna, a kot pove v filmu, je bila »pravi glas ob pravem času«. Skozi posnetke razkriva svoje življenje na odru in predvsem za njim. Pričevanje je podkrepljeno z brskanjem po osebnem arhivu. Od družinskih filmov, najstniških dnevnikov in risb, izsekov psihoterapij ter presunljivih pisem ljubimcem, možu, sinu in staršem.

Jaz sem hrušč pravzaprav namenja največ pozornosti njenim čustvenim stiskam in posledicam, ki jih je preplet z globalno slavo pustil na njeni karierni poti in razmerjih. Danes 84-letna ikona se še vedno bori z demoni – ki pridejo in gredo – zaradi travme iz otroštva. V zadnjem kadru Joan Baez počasi zapleše. Sredi kalifornijske puščave. Sama. Proti sončnemu zahodu. Brez hrušča. S svojim psom … Zdaj smo izvedeli, Where Have All the Flowers Gone, kam so šle vse njene rožice. Že dolgo tega.