Pregrešno drag lepotec v barvi Soče

Zaradi poškodbe noge sem bila za nekaj časa prisiljena opustiti tek, aerobiko in daljšo hojo. Ko sem ves prosti čas preživljala med štirimi stenami, sem začela ceniti zdravje in možnost izbire. Odsotnost gibanja na prostem je name učinkovala podobno, kot bi mi nekdo vzel jutranjo kavo ali zapovedal strogo dieto. Zelo sem se morala zadrževati, da za okolico oziroma bližnje nisem bila do kraja neznosna.

Specifika poškodbe je (bila) taka, da so mi priporočili kolesarjenje, ampak kaj, ko mi je ta športna aktivnost smrdela. Na vprašanje, zakaj ne maram kolesa, sem odgovorila, da mi je bilo kolesarjenje zmeraj zoprno. Niti nisem znala utemeljiti, zakaj, a menda bom pri svojih letih in življenjskih izkušnjah že vedela, kaj mi je všeč in česa ne maram.

Potem sem dobila pod nos pripombo, da si tudi s tekom nekoč nisva bila na ti in da bi se kot najstnica še k pouku pripeljala, če bi bilo to mogoče – živela sem slabih sto metrov od šole.

Nastavljanje ogledala v trenutkih, ko sem preživljala malo dramo, mi ni dobro delo. Na srečo sem pripombo ujela po jutranji kavi, zato sem si jo raje, kot da bi storila zločin, vzela k srcu. Če bom lahko kakšno uro ali dve po službi na svežem zraku, bom pač ugriznila v kislo jabolko, sem si rekla in si kupila kolo.

Človek si težko predstavlja, kakšna znanost je za temi prevoznimi sredstvi, na kaj vse je dobro biti pozoren in predvsem, koliko (lahko) kolesa stanejo. Zdaj skoraj razumem starše, ki v nakup otroškega vozička vložijo nekaj mesecev časa in energije.

Moj nakup kolesa je bil sicer bolj hipen oziroma hiter. Edina pogoja sta bila, da me ne bo bolela zadnjica – ostaja še neizpolnjen – in barva. Lepotec v barvi Soče je krasen in nudi mi presenetljivo obilo zadovoljstva. Samo zadnja plat se mora navaditi na nov način športnega udejstvovanja, pa bom znova zmagala.