Vprašljiva mati

Pred davnimi leti sem v šolskem spisu javno razkrila, da je moja mama praznovala 40. rojstni dan, kar bi morala biti v majhnem­ kraju na Štajerskem vojaška skrivnost. Oče mojih otrok je na vprašanje, kaj doma najraje počne njegova mama, sicer zelo zaposlena zdravnica in samohranilka, zapisal, da se šminka pred ogledalom in gleda televizijo.

Ni bil dan kot vsak drugi, bil je materinski dan in naš sedemlet­nik je iz šole prinesel krasno čestitko. Na prvi strani je ovekovečen sine, ki »piha poljubčke«, ti pa imajo obliko srčkov. Bila sem popolnoma raznežena in ganjena, dokler nisem obrnila čestitke na drugo stran.

Naša osnovna šola se zaveda pomena enakopravnosti spolov in sin je ob materinskem dnevu z izbranimi besedami voščil tudi očetu. Zahvalil se mu je, da je tako hecen, šaljiv, prijazen, igriv in dober. Priznam, komaj sem čakala, da preberem svoj del.

»Draga mami! Zahvaljujem se ti zato, ker si me rodila. In hvala, da si z mano tako prijazna, dobrosrčna in vprašljiva,« je zapisal mali pesnik. Tako, sem si mislila, že sedemletnik lahko razkrinka moje pomanjkljive materinske kvalitete, nenehno improvizacijo in blefiranje, da vem, kaj delam.

Pri večerji sem sina, ki je nekoč sošolko razglasil za gospodinjsko, hotel pa je reči, da je gospodovalna, sirup pa prekrstil v strup, vseeno vprašala, kaj je mislil s tistim »vprašljiva«. »Saj veš, mami, vedno me nekaj sprašuješ. Kako je bilo v šoli, kako je z mojo novo punco, kaj sem jedel, kaj me je učiteljica vprašala, ali me je pohvalila, zakaj me je kregala, s kom sem se igral na igrišču …« je bil od naštevanja skoraj brez sape.

Globoko sem si oddahnila. Sin ne misli, da je moje materinstvo dvomljive kvalitete, ampak misli, da sem veliko preveč vtikljiva, skratka, tipična slovenska mati.