Čudež med 49. in 50. ulico

Znamenita Rockefellerjeva jelka, ki bo čez štiri dni zasvetila s 50.000 lučkami brez tisočev parov oči pred njo, a vendarle v živo na televizijskih zaslonih, je za Američane pa tudi glavnega vrtnarja v Rockefellerjevem centru Erica Pauzeja velika stvar. Kakor je povedal že njegov predhodnik David Murbach z vzdevkom iskalec Rockefellerjeve jelke, je to nalogo imel v mislih vsak dan v letu; ko je kupoval velikonočne lilije ali šel na morje. Tudi Pauze išče ravno prav veliko ter simetrično razvejeno drevo, takšno, kakršno bi si vsakdo želel doma, pri čemer pazijo, da ne bi odpeljali tudi kakšne živali.

Po besedah Ala Dicka iz Oneonte, ki je daroval letošnjo, je nekdo iz Rockefellerjevega centra jelko na njegovem vrtu opazil že pred štirimi leti in šele po več ogledih je klonila pred dobrima dvema tednoma. Toda ko je prispela v New York, so po družbenih omrežjih zakrožile sodbe, da je razmršena, s tankimi vejami, skrušena, kot je bilo leto, ki jemlje slovo.

Vsekakor je bila edinstvena za vpis v zgodovino običaja, ki so ga uradno začeli 1933. Ko so drevo pripeljali na Rockefellerjevo Plazo, je delavec v najnižjih vejah 23-metrskega in 11-tonskega orjaka našel majceno bitje z velikimi očmi. Ženo je prosil, naj pernatemu Rockefellerju, Rockyju, najde zavetišče. Ko ga je na črpalki predala Ellen Kalish, direktorici zavetišča za divje živali Ravensbeard, je bila ta presenečena nad njegovim videzom. Kmalu se je pokazalo, da primerek ene od najmanjših vrst sov ni on, ampak ona.



Sovica, ki je bila dehidrirana in lačna, kar je dokazovalo, da v jelko ni priletela iz Centralnega parka, temveč je gotovo prepotovala 273 kilometrov, si je predvčerajšnjim toliko opomogla, da jo je Ellen Kalish pospremila v divjino. Za medije je poudarila, da je bila zanjo »božični čudež leta 2020« in da ne bi mogla priti v boljšem času. »Prihaja ob koncu leta. Tudi zato, da bi nam dala upanje.« Morda pa tudi nekaj modrosti in sanj, ki jih je v pandemičnem letu prav tako primanjkovalo.