Zdaj gre zares

Pred nekaj meseci mi je v elektronsko pošto priletelo sporočilo z naslovom Zdaj gre zares. Čeprav je zvenelo kot predvolilni slogan, sem po imenu pošiljateljice slutila, da so v igri lepše stvari. In res, po dolgih, dolgih letih je prinašalo vabilo na srečanje našega 8. c. Lanski poskus, da bi se zbrali, je povozil covid. Zato gre zdaj torej zares in vse pohvale Alenki, ki poskuša razkropljene ovčice zbrati na kup.

Dobimo se nocoj. Od 32 naj bi nas prišlo 14. Ne sanja se mi, kdaj smo se srečali nazadnje, čeprav v mislih še vidim tisti večer. Skoraj pa me je vrglo na tla ob ugotovitvi, koliko let je minilo od zadnjega šolskega dne v osnovni šoli. Računala sem trikrat, v upanju, da sem se zmotila za vsaj kakšno leto, če ne za desetletje. Žal ne. In čeprav večina med nami še vedno živi v Ljubljani in bližnji okolici, lahko naključna srečanja v vseh desetletjih zelo hitro preštejem.

Eno prijetnejših se je zgodilo na Brniku. Dan se je komaj začel, ko sem na okencu urejala zadnje podrobnosti pred poletom, ženska pred menoj pa se je zdela na moč podobna moji nekdanji sošolki. Po prvi kavi, ki sva jo spili za mizama vsaka s svojo družbo, sva ugotovili, da sva v resnici pravi. Pa ne le to, čakali sva na isti let za isti otok in izbrali tudi isti hotel. Kaj naj rečem? Lepo, da sva se v letih odraščanja dobro razumeli in veliko družili, drugače bi na plaži najbrž ostali le pri vljudnem pozdravu.

V tistih letih se v resnici nismo prav dobro poznali. Povezovali smo se v skupinice, vsak pa je imel največ dela sam s seboj. Drugače je bilo le na končnem izletu, ki smo ga preživeli kar pod črnuškim mostom. Fantje so dokazovali, da so odrasli, punce pa smo jim v strahu, da ne bodo povsem odplavali, vse zrele in pametne po njihovem mnenju grenile življenje. Nocoj jim ga gotovo ne bomo, naj bo vsak pameten zase.

Veselim se večera, ko se bomo čudili, da smo spet skupaj, in morda drug o drugem ugotavljali, da »se nismo prav nič spremenili«. Vsaj en večer bomo verjeli, da je res tako.