Prelepi za v želodec

Dejstvo, da smo bili ljudje v daljni preteklosti nabiralci, dobiva te dni nove razsežnosti. Zdi se, da se lahko klicu iz davnine le redki uprejo.

Sprehod po Rožniku je hoja po opustošeni pokrajini. Vsepovsod potlačena trava in grmičevje, kamor seže oko, pa ležijo izpraznjene ježice. Zlahka si predstavljam zagnanega »hostarja«, kako se v stilu polinezijskih nabiralcev kokosovih orehov povzpne na kostanj in sklati dol še tisto malenkost, ki je ostala na veji. Ideja niti ni tako nora, kot se zdi: staroselci vam to veščino nazorno pokažejo in dajo natančne napotke. Kje drugje kot na youtubu.

Pa to še ni konec. Ko srečam kakšnega znanca ali soseda, beseda – na njihovo pobudo – takoj zaide h gobam in kostanju. Vsak ima svojo skrito parcelo in letošnja bera je bogata kot že dolgo ne. Vsi si manejo roke, nekateri si drznejo zamuditi celo kakšno urico ali dve v službi. Strast je pač močnejša od dolžnosti. Hladilniki se polnijo, skrinje tudi, vlaga se, blanšira, suši in sploh shranjuje za še slabše čase. Sama nisem v trendu, velika prenova doma mi krade ves čas. In tako le z zavidanjem gledam v polne košare. Še na sobotno kavo je prijatelj zadovoljno primahal z vrečko (!), polno zdravih, debelih gobanov. »A ti tudi? Kje imaš pa ti svojo parcelo?« sem nekoliko sitno vprašala. Nič ni skrival: »Na tržnici.«

Kaže, da to jesen res nihče ni imun. Bil je že večer, ko me je vzhičeno poklicala zelo bližnja sorodnica. (Da si prihranim njen srd, je ne bom imenovala.) »Danes je bil krasen dan, toliko kostanjev sem nabrala! Užitek jih je bilo pobirati, tako lepi in okrogli so, videti so kot maroni. Oglasi se, jih imam tudi zate, pa jih boste spekli.« Zdela se mi je sumljiva, ta popolnost. Pa se je izkazalo, da čudoviti plodovi, ki so menda tudi zdravilni, padajo z navadnih divjih kostanjev v ljubljanskem Tivoliju. Tako lepi za nabirat, pa tako slabi za v želodec!