Tisti čas v letu

Kar težko se je sprijazniti s tem, da se leto izteka. Ob vseh obveznostih in načrtih se je zdelo, da ga ostaja še kar nekaj in da bo november trajal dlje od 30., potem pa sem se včeraj zbudila v Zagrebu – edini možen termin za srečanje s tamkajšnjimi prijatelji ta mesec je sovpadel z začetkom slovitega Adventa – in se zavedela: ojoj, že kar december je!

Ne morem zanikati, da ga nisem slutila, že nekaj časa pred prižigom lučk sem tu in tam začutila, da se ozračje in razpoloženje prevešata v praznično, slavnostno, vzhičeno – in kolikor ima moje navdušenje nad vsem tem lastnost, da je obratno sorazmerno z navdušenjem drugih, tudi ne morem zanikati, da se slednjega nikakor ne nalezem.

Svoje advente sem vedno rada preživljala v družbi družine, prijateljev in knjig, medtem ko je zunaj padal sneg. Kot še na primer med epidemijo se je čas takrat umiril in upočasnil. Veselila sem se in se še božično-novoletnih daril, veseli me tudi, ko z njimi osrečim druge – ne le bližnjih, tudi tiste, ki potrebujejo pomoč.

Konec tedna bodo v Parizu odprli prenovljeno notredamsko katedralo, ki je v velikonočnem tednu leta 2019, tako Vesna Milek, zagorela kot orjaška bakla, »in Jezus se je vedno zavzemal za trpeče, ranljive, izključene. Iz goreče cerkve so med drugimi dragocenostmi rešili trnovo krono, ki naj bi jo nosil ob križanju. Jezus bi bil verjetno bolj zadovoljen, če bi iz cerkve rešili idejo o sočutju in enakosti vseh ljudi.« Morda se je požar zgodil zato, »da se vsak od nas, na milijone nas, ustavi in razmisli. Kaj je pomenila, kakšne vrednote je nosila v svojem skrivnostnem 'gozdu' in v kakšnem svetu si želimo živeti.«

Šok njenega odprtja naj bo enak šoku ob požaru, je dejal Emmanuel Macron, ampak naj bo to šok upanja. V tem svetu gre vse več vse bolj narobe – to upanje zato pretvorimo v dobra dejanja, zase in za vse okoli nas.