Ko nas pokliče navdih

Rada pišem o navdihu, čeprav ga ne morem videti, ujeti, izmeriti, in ne vem niti, kakšne barve je. Vem samo, da ga prepoznam, ko pride, a da ga ne poslušam vedno. Ne morem pozabiti besed Tomaža Šalamuna, ki je rekel, da ga besede zbujajo ponoči in ga silijo, da jih zapiše.

Pred sabo imam knjigo pisateljice Janje Vidmar Velika pustolovščina, v kateri nas pelje skozi njeno življenje z ustvarjanjem zgodb in razmišlja o navdihu in strahu, ki gresta vedno z roko v roki.

Podobnost s knjigo Velika čarovnija Elizabeth Gilbert, ki prav tako govori o ustvarjalnosti in navdihu, ni naključna in je Janja ne skriva. Vsak, ki bi napisal knjigo o svojem iskanju navdiha, bi napisal drugačno knjigo. Zadnje čase me zanima, ne samo, kaj sproži ustvarjalnost, ampak tudi, kaj jo duši. »Ustvarjalnost in strah sta povezana, delila sta si maternico,« piše Elizabeth Gilbert. »Ko hočejo ljudje zadušiti svoj strah, se pogosto zgodi, da zaradi nepazljivosti ubijejo tudi svojo ustvarjalnost.« To poznam.

Ni pravi čas za izid nove knjige

Tudi Janja že na začetku svoje Pustolovščine piše, da če bi bili strahovi olimpijska disciplina, bi podirala rekorde. Jaz tudi, vsaj nekje. In ne poznam človeka, ki ne bi imel strahov. Stvar je samo, kako ravnaš s svojim strahom. Tomaž Pandur mi je nekoč rekel, da gre v svoji ustvarjalnosti vedno v smeri svojega najhujšega strahu. Lepo se sliši, a je trajalo nekaj časa, da sem doumela, kaj je zares mislil. In zaradi njega sem stopila na oder in odprla svoj glas.

Ustvarjalnost je osupljiv dar. Posebna neodtujljiva pravica, ki jo z nami deli vesolje, piše Janja. In ustvarjamo lahko karkoli. Božično večerjo, darilo, pesem, najlepši vrt. Jaz za zdaj pišem. In vem, da si bom zelo kmalu dovolila tudi tisto, česar me je bilo tako dolgo strah. Zato v teh čudnih časih vsem nam želim, da bi si, ko nas pokliče tista skrivnostna stvar, dovolili odpreti. Za trenutke navdiha, ustvarjalnosti in lepote – in da ob tem ne bi zaprli oči.