Dolga, dolga je cesta

Na pamet izračunano sem se s svojega kmetskega doma proti najbližjemu mestecu z avtom doslej peljal 4000-krat. Skoraj tolikokrat tudi nazaj. S specialko morda 50-krat manj. Ob tem prvega, ovinkastega dela po ozki dolini še vedno ne znam na pamet. Pot, s katero vas bremenim, šteje približno 5400 metrov.

Pa pride dan, ko je bilo za bicikel premrzlo, avta ni bilo. In sem si rekel, da bom storil nekaj na svojo roko. Naj stane, kar, nikakor kolikor, hoče, si mislim in vzamem pot – pod noge.

Imel sem več kot dovolj časa, da sem v dolini študiral ovinke in da bom nekoč vsaj v eno smer lahko divjal miže. Ampak se je tako vleklo, da sem na sedmi krivini že skoraj pozabil, kako si sledijo prve tri. Po dobrih 20 minutah hoje sem zakoračil na prometnejše vozišče, svet se je odprl. Ves čas sem hodil, no, po angleško, po levi strani. Cesta je na novo asfaltirana, primernejša za izrazitejše kršitve hitrostnih omejitev. Čeravno so bili nasprotniki na štirih kolesih osončeni od zadaj, sem moral štirikrat odstopiti z roba in se umakniti v pomrznjeno travišče.

No, 5400 metrov je bilo le za menoj, a popotovanja še ni bilo konec, podaljšano je bilo za počasno spoznavanje hišnih in blokovskih strnjenk, ko slednjič ugledam cilj svoje martre – avtomobilski servis.

Saj vemo, da se nam stvari ne kažejo same po sebi, ampak so zavezane našim zornim kotom. Pa naj gre za katerega petih čutov ali mentalije. Meni se je hoja od doma do avta zdela jarokačasta. Vzela mi je uro dvajset, skoraj toliko, kot od doma porabim za hojo na enega od bližnjih vršičev. Bojda sem med korakanjem srečal veliko znancev za volanom. Nekateri so celo hoteli ustaviti in vprašati, kaj mi vendar je, pešaku. Ne vem, ali bi jim znal odgovoriti, druge priložnosti pa upam, še dolgo ne bodo imeli.