Brianovo življenje

Eno od nedavnih juter sem si kot dobro prislužil s štirikilometrskim nagravžnim kolesarskim vzponom. Do izhodišča sem imel pol ure z avtom, po torturi, ki sem se je lotil brez pravega upa zmage, pa po čudežu strmini ne priznal poraza, sem bil ob pol osmih, zjutraj, kajne, že v dolini. Pri še kar dobrem sosedu sem si kupil gazirano pijačo ...

Seveda sem poskrbel, da se je spod anoraka videl moj dres Jumbo Visme, po mojih nožnih štrcljih ne bi nihče uganil, da kolesarim. In pred marketom naletim na posebneža. Ki me ogovori. Ko že skoraj uganem, da je Američan, me popravi v kanadščini, in čeravno je bilo že približno 20 stopinj Celzija, je bil ohomotan, kot bi se pogovarjala v Anchorageu.

Nasproti mojemu vzponu je postavil svoje kolesarjenje iz Hrvaške v Slovenijo, čakala ga je Italija, potem Švica, pa Romunija, ja, čudna so pota severnoameriških pustolovskih biciklarjev. Izvem, da mu je ime Brian, hitro se najdeva v skupnem poznavanju čudovitega filma Life of Brian, Brianovo življenje, saj vemo, uprizorili so ga šaljivci Monty Python, razloži mi, kako s potnim listom, ki ga krasi javorov list, iz lepe njihove v še lepšo našo ne moreš preskočiti na vsakem mejnem prehodu ...

Kot kolesarja bi se težko bolj razlikovala. Če bi se s svojo specialko vrgel na tehtnico, bi pokazala približno 77 kilogramov, če bi se on, bi približno 140. Meni je bicikliranje pomenilo jutranji, čeravno ne najlažji obrok, ki pa mentalno v želodcu ostane ves dan, njemu pa vsednevno preživljanje tako deževnih kot peklensko vročih dni. A očitno je do sreče, dobre volje, dobrega jutra, mogoče pripedalirati na več načinov.

Ko sem mu povedal, s čim si služim kruh, se mi je zazdelo, da se je hotel z menoj zaplesti v daljši pogovor – o sebi. A mudilo se mi je domov, no, v službo, iskat zanimive zgodbe.