Avto na ključ

Davno tega sva se vselila v, tako se je reklo, hišo na ključ, bila je dokončana, le notranje jo je bilo treba napolniti. S pohištvom, posodjem, aparaturami, slikami, aja, pa otroškim jokom in smehom.

V življenju sem nemalokrat iskal ključ do uspeha, našel ga nisem. Kot nisem našel tistega, ki mi je na daljavo odpiral najnovejši rabljen avto, enoprostorca, ki se ga onadva, s katerima sva z leti napolnila hišo, sramujeta. Odpiram ga ročno, dotično.

Poleg glavnega imam še dva rezervna mehansko uporabna ključa. Dva zato, ker se je eden izgubljenih nekoč našel.

Občasna sprememba delovnega okolja, vsega pač ne tipkam več v zavetju opremljene domače hiše, ampak v službenem ljubljanskem vrvežu, me je pred dnevi tako ziritirala, da ob slovesu od sodelavcev v nobenem izmed svojih šestih, od tega petih nestrganih žepov nisem našel orodjeca, s katerim bi si odprl možnost, vrata v svoje vozilo, ter sebe in hčerko odpeljal v, sem že nekajkrat povedal, kakšno hišo.

Ključa nikjer. Niti pod mizo niti na poteh, ki sem jih tisti dan oddihujoč se od grobega udrihanja po tastaturi, opravil. Strahoma sem prvorojenki omenil še najhujšo možnost. Najhujšo poleg tiste, da bi za nov primer moje zgubljivosti izvedela njena rodnica.

Previdno, korak za korakom, sva se bližala parkirišču in od čim dlje sem skušal uzreti avtomobilsko streho z biciklističnim nosilcem na strehi. Okej, vsaj avto je bil tam.

Ker ... avto me je čakal, kjer sem ga pustil, težko pa je reči, ali je na tistem, natanko istem mestu sameval cele ure ali pa se je kak natančnež z njim malo naokoli zapeljal. V voznikovih vratih se mi je rogal ključ. In ja, mimoidočim se je vso ljubo tretjino dne ponujal avto na ključ, v nasprotju s tovrstnimi hišami tudi notranje opremljen. In zasvinjan.

A kljub zastonjskosti povpraševanja po takšnih ponudbah ni. Ključa od hiše pa ne izgubim nikoli. Skoraj nikoli.