Čas, ko lahko človek manično srka zgodbe

Na bralnem seznamu sem med letošnjim dopustom odkljukala kar nekaj naslovov, saj so mi dnevi minevali bolj ali manj v presedanju s postelje na kavč, od tam na plažo, s plaže nazaj na posteljo, nenehno pa me je spremljala knjiga. Tako kot mi določen vonj pogosto vrne spomin na posamezen kraj, je podobno z branjem.

Natanko vem, kje sem bila, ko sem v knjigi Pariz, ljubezni iz drugih časov Vesne Milek brala o slikarki Dori Maar, ki je bila muza Pabla Picassa, a v resnici mnogo več kot (le) to. Ženska z neizmernim talentom, voljo, ambicijami, ki pa so se izgubile v gromozanskem telesu (in še bolj duhu) »španskega bika«.

Nikoli ne bom pozabila občutka, ko sem ležala pod vročim tunizijskim soncem in prebrala, da je Picasso nekoč dejal: »Zame sta samo dve vrsti žensk, boginje in predpražniki.« Zbodel me je ta stavek, zapekel, še več dni sem razmišljala o Dori Maar, boginji, ki je postala predpražnik. Z ležalnika ob bazenu sem se v mislih selila v francosko prestolnico ter začutila močan zbodljaj, da jo nekoč moram obiskati, čeprav danes Pariz zagotovo ni več to, kar je bil, ko se je po Montmartru sprehajal moj najljubši pesnik Charles Baudelaire.

Poletje je čas, ko manično srkam zgodbe. Natanko vem tudi, da me je, ko sem požirala vrstice novega romana Srce, temno kot črnilo britanske pisateljice J. K. Rowling (kriminalno serijo sicer izdaja pod psevdonimom Robert Galbraith), na plaži v hrbet bodel kamen, a je bilo divjanje proti zaključku romana pomembnejše od neprijetnega tiščanja. Šest debelih knjig sem namreč čakala, da bi videla, ali bosta detektiv Cormoran Strike in Robin Ellacott končno pristala skupaj.

Poletna čtiva me še dolgo po prihodu jeseni vračajo v čas, ko sem bila mirna, skuštranih las, dišeča po soli. Doma, četudi prosta delovnih obveznosti, nikoli ne berem tako sproščeno kot v plavi laguni, kjer čas mineva drugače.