Moja najljubša beseda iz kitajske filozofije je dao. Pot. V kitajščini to pomeni tudi »način, na katerega se nekaj počne«.
Galerija
<em>Dao</em> je negovana intuicija, ki nas vodi na pravo pot. FOTO: Chandan Khanna/AFP
Zbudila sem se v nedeljo, potopljeno v meglo. Običajno imam rada to jesensko mistiko, a mi v trenutku vsesplošne negotovosti ni ugajalo, da ni videti prsta pred nosom. Tako kot ni videti konca vsega tega.
Pa vendar bi moral sprehod ob Savi delovati zdravilno. Nato pa se je moj pes zagnal za električnim skirojem in moški se je ustavil. Jezno se je obrnil proti meni. Naslednjih nekaj minut megla ni bila dovolj gosta, da bi utišala njegovo zmerjanje, še manj dovolj težka, da bi prekrila mojo jezo. »Vaš pes se ne sme zaganjati v ljudi!« »Tukaj ni dovoljena vožnja z električnimi skiroji.«
Oba sva imela prav, jaz pa sem razmišljala samo o tem, da nam gre koronavirus veliko bolj na živce, kot to sami opažamo. Vroč zrak iz pljuč sem spustila v hladno meglo ter se spomnila prisrčnega članka mladega blogerja, ki je ugotovil, da je prav zdaj trenutek za vrnitev h kitajski filozofiji.
Torej začnimo s skladjem jina in janga. Na svetu ne bi bilo svetlobe, če ne bi bilo teme … Čeprav je bila megla videti, kot da je nekdo pomešal svetlobo in temo ter spustil na nas vso to sivino, sta bila jin in jang kljub temu objeta in me pozivala, naj razmislim, kaj dobrega bi se lahko zgodilo sredi teh težkih časov.
Bloger nas je spomnil tudi na wu-wei. Ne-delovanje. Denimo, da bi zgolj poklicala psa in sploh ne bi odgovorila moškemu na električnem skiroju. Vse skupaj bi se končalo z manj iskrami in sprehod bi zdravil moje potrgane živce, namesto da jih je še bolj napel. Odpravljanje malih konfliktov se najpogosteje skriva v nedejavnosti, ki nam odpre prostor za razmišljanje o lastnih napakah.
Moja najljubša beseda iz kitajske filozofije je dao. Pot. V kitajščini to pomeni tudi »način, na katerega se nekaj počne«. Sama jo prevajam v 'občutek'. Dao je negovana intuicija, ki nas vodi na pravo pot.
Ozrla sem se okoli sebe. Megla je bila še bolj gosta. Nič več nisem videla, ne reke, ne parka, pa tudi ne moškega na električnem skiroju. A sem čutila, kje je pot in kam me vodi. Mističnost vlažne sivine se mi je znova zdela izzivalno darilo neba.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji