Čakanje z božjo mastjo

Ljudje veliko čakamo. Ko si otrok, čakaš, da boš velik. Ko imaš sam otroke, čakaš, da bodo šli iz plenic in kasneje v šolo. Potem jih čakaš, da se zjutraj uredijo, čakaš jih po šoli, pred glasbeno, pred treningi … Vsi pa čakamo počitnice oziroma dopust.

Čeprav se včasih zdi, da le čakamo – recimo, da bo najstnik pospravil sobo, preden se bo v njej zaredilo kaj kosmatega –, pa sčasoma tudi desetletja minejo kot blisk. Zdi se nam, da smo bili še včeraj na koncertu, danes pa umetnika ni več med nami.

Ko smo se pred dnevi poslavljali od Balaševića, so otroci poslušali pesmi prek spleta. Eno za drugo. Kako drugače kot nekoč, ko smo čakali pred radijskimi sprejemniki, kdaj bo prišel na vrsto komad, ki nam je všeč, da si ga bomo posneli na kaseto. Ko smo varčevali, da smo si kaseto lahko kupili, ali pa vstopnico za koncert. Ko ni bilo vse le klik stran in takoj na voljo. Zdi se, da smo poslušali, gledali, uživali drugače. Vsako skladbo posebej. Večkrat, od začetka do konca.

Svet je danes hitrejši. In vendar čakamo. Eni na dopust, drugi na sončen dan, tretji na prihod novega družinskega člana, vsi pa na konec policijske ure in drugih ukrepov. Lepša ko je stvar, obljubljena prihodnost, težje prenašamo čakanje. Takrat prav pride rek, da je potrpljenje božja mast, ampak gorje tistemu, ki se z njo maže.

Zato je zavoljo duševnega zdravja dobro čim manj razmišljati o tistem, na kar čakamo, ali pa skušati tisto celo odmisliti. Tako kot recimo pozabite, da v oddaljenem kotu omare obstaja neki kos garderobe. Če se dovolj dolgo ne boste spomnili nanj, bo spet v modi. Je pa res, da ni nujno, da vam bo še prav, ko ga boste spet našli. Z glasbo k sreči ni tako. Če je dobra, bo zvenela čudovito, tudi če je niste slišali leta. In vas ponesla v čase, ko vam je bilo še vse prav in ste čakajoč na svoj komad sloneli pred radiem, ko je zunaj sijalo sonce.