Levo zgoraj črna luknja

Evropska vesoljska agencija je po več kot desetletju objavila razpis za nove astronavte in astronavtke. Prvič bodo lahko sodelovali tudi državljani Slovenije. Najboljše pa je zgornja starostna meja 50 let. Mi šepeta usoda?



V prvem razredu osnovne šole, tam na začetku osemdesetih, nas je tovarišica vprašala, kaj bi radi postali. Zame sploh ni bilo dileme, želel sem si postati rudar. V delovnem zvezku je bila risba sajastega rudarja z mišicami in čelado. Vendar me ni dolgo držalo, kmalu zatem sem hotel postati Superman. V solzah sem ugotovil, da z brisačo okoli vratu ne moreš leteti in da koder na čelu popusti, ko se posuši. Želel sem si leteti, zato mi ni preostalo drugega, kot da postanem astronavt. To sem z navdušenjem povedal mami, ki mi je hladno odgovorila, da imam preslabe zobe, da lahko na vse skupaj pozabim. Preveč napolitank.


Ne preseneča, da sem ob novici o ponovnem razpisu za astronavte nemudoma obiskal njihovo spletno stran in odkril, da so kar nekaj prostora namenili vprašanju kondicije zob. Piše, da so v preteklosti že bile zobozdravstvene težave v vesolju, da imajo tam celo zobozdravstveni komplet in da se astronavti naučijo osnovnih posegov v orbiti. Vsem astronavtom pred poletom temeljito preverijo ugriz in po potrebi zamenjajo ali namestijo bolj kvalitetne zalivke. Mama je vedela, kaj mora reči, da bi me od česa odvrnila, saj se iz otroštva bojim zobozdravnika. Tako zelo se ga bojim, da se za vsak slučaj bojim tudi frizerja. Stol pa to. Po mojem sem samo zaradi tega odvrgel lase.

Misel na to, da bi se moral na mednarodni vesoljski postaji podvreči zobozdravstvenemu posegu, je zame dokončna. Letenje in slava, kaj pa vem. A ste slišali, kaj se je zgodilo s slovito kranjsko klobaso v vesolju? Za božič jo je pojedla astronavtka slovenskih korenin. Treba je sprejeti, iz klobase si in v klobaso se povrneš.