Mila

V hišo že več let ni bilo dojenčka. Nekdanji pleničkarji so odrasli v velike fante, med prijatelji ni mladih staršev. Še huje, kmalu bo prvi med njimi vzel v naročje svojega prvega vnuka. Ampak na to res še nisem pripravljen, se smeji, kot bi upal, da bo njegova hči lahko še malo počakala, da se bodoči dedek še nekoliko postara.



Tako kot pride obdobje, v katerem od sobote do sobote hodiš le na poroke, in pride obdobje, ko se praznujejo 30-, 40- in 50-letnice, tako zavlada tudi sušno obdobje z dojenčki. Takrat postanejo nočna vstajanja, predirljiv jok, otroške kašice in menjavanje pleničk le še zabrisan spomin.

Potem čez hišni prag pristopiclja majceno bitje v rožnatih škorenjcih in krilcu, tako krhko, da bi ga rahla sapica kot regratovo lučko ponesla med oblake. Prvič je tu, a je že šefica. Potem ko se vljudno sezuje, vkoraka v sobo in se brez zadrege razgleduje okrog. Očeta potrebuje le toliko, da mu iz orjaškega kozarca, ki ga sama z drobnimi ročicami komaj drži, spije polovico soka. Naše veliko kosmato pasje bitje je v šoku. Kdo, kaj je ta miniatura, ki jo lahko prevrne z nerodnim sunkom? Je to pasja igrača? A mala je odločna, psički dvakrat vrže teniško žogico, nato zaključi: ne boš se več igrala. Žogico pospravi, in čeprav je na vidnem mestu, pasje bitje vdano sprejme ukaz male komandantke.

Gledamo ta mali človeški čudež, ki se ničesar ne boji in zna – tako se zdi – čisto sam poskrbeti zase. V dnevno sobo prinese škorenjce in bundo, ki jo je morda zaplenila kakšni porcelanasti punčki. A Mila ni iz porcelana. Vsa samostojna je, ko gre v vrtec, ne joka, zvečer se v posteljo odpravi sama, brez trme in protesta, s pesmico na ustnicah.

Ko levo nogico po očetovem namigu le stlači v pravi škorenj, si obleče še bundo in reče: Greva. Morda bi, če se bo očka obiral, in še preden bo upihnila dve svečki, kar sama odkorakala domov?
Če na mladih svet stoji, potem so ob Mili skrbi čisto odveč.