Mirno morje, mornar!

»Kdo nam bo zdaj vse to govoril?« Nisem imela odgovora na njeno vprašanje, ko mi je sestrična iz Beograda priznala, da je, ko je umrl Đole, ves večer jokala.

Ne, ni bila ena tistih oboževalk, ki za nobeno ceno ne bi zamudile nobenega njegovega koncerta, a je prisluhnila vsaki besedi, ki jo je izgovoril, in včasih samo prikimavala, še pogosteje pa s težavo požirala solze, kajti Balašević je zadel točno v glavo. In v srce. In redkokdaj je zgrešil.

V soboto je imel vsak svoj razlog za jok.

»Odšla je duša Novega Sada,« je pred Balaševićevo hišo skozi solze hlipal novinar RTV Srbija. »Poslavljam se od tebe, kot bi se poslavljala od pol stoletja sebe,« je spravila v jok svoje gledalce voditeljica oddaje, v kateri so ga pogosto gostili.

»Jugoslavije že dolgo ni več, a je pravzaprav zdaj simbolično umrla,« je zapisal kolumnist enega od hrvaških časopisov.

Z njegovim odhodom je hkrati simbolično odšla naša mladost. Ne samo tista lepa, ampak tudi tista težka, povezana z vojno, proti kateri je Đole govoril brezkompromisno, celo takrat, ko je bilo to nevarno. Ko je pesem, posvečena opustošenemu Vukovarju, izzvala smrtne grožnje, satira o takratnem režimu pa pomenila poziv za odhod na fronto.

Je bil Đole Jugoslovan? Tega ne vem, vem pa, da je bil drevo z madžarsko-srbskimi koreninami, slovensko-hrvaškimi plodovi, balkansko-evropskim listjem in močnimi, dolgimi vejami, ki so segale do vesolja. V viharnih vetrovih, ki nenehno pihajo čez ta naša območja, se je zibal v svojem ritmu, kot da bi svojo krošnjo varoval pred norostjo. Vanjo je puščal samo ptice selivke. Da bi se tukaj počutile varne. Da bi prezimile in se vrnile v nebo, s seboj pa ponesle sporočilo, da ni pesem nikoli povsem nedolžna.

In ko je stal tako vzravnan, je vsem, ki so razumeli človeški jezik, govoril, koliko smo sami krivi tega, kar se dogaja, in kako smo prišli prav na dno. Res, kdo nas bo zdaj tako ošteval in nas hkrati kljub vsemu objemal, kot da se je odločil, da ne bo nikoli izgubil vere v dobroto.

Mirno morje, mornar, spominjali se bomo vsega, kar si nam govoril. S hvaležnostjo in žalostjo.