Čakam na božjo mast

Česa vsega v življenju nisem dočakal, ker nimam dovolj potrpljenja, k sreči nikoli ne bom izvedel. Če bi bil bolj potrpežljiv, bi vedno zapeljal v prvo kolono, ki se mi postavi pred nos, in ne bi pozorno izbiral ter izbral – najpočasnejšo.

V trgovini bi stopil v najbližjo vrsto in ne bi kukal ljudem pred seboj v vozičke ter špekuliral, pri kateri blagajni je najmanj artiklov in bo torej vrsta pred njo najhitreje kopnela. Tovrstni izračuni in špekulacije se mi kot po pravilu skoraj nikoli ne izidejo, toda v kroničnem deficitu potrpežljivosti vedno znova mazohistično segam po istih, preverjeno nedelujočih, receptih.

Ko se v gneči na kateri od cest bližnji zgražajo nad mojim verbalno glasno izkazanim pomanjkanjem potrpežljivosti, v sebi potiho tuhtam, da nisem ribič in te njihove potrpežljivosti ne potrebujem.

Se mi je pa pred nekaj dnevi zazdelo, da bi potrpežljivost utegnila biti lepa čednost, ko sem v telovadnici opazoval mlada in manj mlada telesa, ki jih pokriva bolj ali manj na gosto in predvsem ne prav domiselno potetovirana koža.

Če bo to navdušenje nad čečkanjem po koži še trajalo, bi bilo smiselno še malo počakati in bom zadnji na tem planetu z ne porisano kožo, če ne štejemo s črnilom iz kulija zapackanih prstov. Končno bom nekaj posebnega. Unikat. Se pravi iskano blago.

Če še malo bolje pomislim, bi potrpežljivost bila na mestu tudi z našo staro družinsko kripo. Rahlo porjavel in malo manj rahlo obtolčen francoski dizel se nezadržno približuje 400.000 prevoženim kilometrom.

Ko ga peljem na bencinsko črpalko in natočim za 90 evrov nafte, mu za 20 odstotkov povečam tržno vrednost. Če mu dodam še nekaj let potrpljenja, bo postal oldtimer. Zanj se bodo kot za kako trofejno relikvijo na bolhi pulili razni poznavalci avtomobilov in me obmetavali s kupi evrov. In potem se bom zbudil v novo dobro jutro.