Ogenj v kaminu

V petek sem pohitel iz službe, da bi ujel še kaj sonca med svojo običajno hojo/tekom v hrib. Kolikšen delež vzpona predstavlja hoja in kolikšen tek, je odvisno zlasti od tega, koliko kakšen štor ali grm ali podrt kos drevesa v danem trenutku spominja na medveda. Živim na območju medveda, izkušeni lovci so jih tu naokoli bojda našteli osem. Kosmatinca sem med svojimi rekreativnimi podvigi tudi sam že nekajkrat uzrl in ni mi bilo lahko. Verjetno je odveč poudarjati, da tik pred večernim mrakom vsak brezvezen grm zelo rad postane medved, moj korak po ozki strmi potki pa pridobi lahkotnost mlade srnice.

No, v petek mi je uspelo v hrib oditi dovolj zgodaj, vse se je še lepo videlo, sonce pa je skozi listja polne krošnje tako žgalo, da sem slekel majico, da na vrh ne bi prišel ves prepoten in me nazaj grede ne bi zeblo v mokri majici. Za javno moralo me ni skrbelo, ker v tem gozdu večinoma ni nikogar, razen kakega medota tu in tam. Skozi glavo so mi bliskali pomisleki, kaj bi bilo, če bi se tedaj namesto v navideznega kosmatinca v podobi grma zaletel v pravega. Če me zver raztrga in pusti sredi gozda, nagega, razcefranega s celo majico v rokah, kaj bi si mislili policisti in mrliški ogledniki, ko bi me našli? »Ta revež je pa res imel nesrečen petek 13.,« kaj takega bi jaz pomislil, če bi našel sebe takega sredi hoste.

K sreči se je dobro izšlo, majica je ostala suha in cela, jaz tudi. Med vzponom v nenavadno vročem jesenskem popoldnevu izgubljeno vodo sem uspešno nadomestil s pivom v brunarici na vrhu hriba.

Dva dni kasneje, se pravi včeraj, sta toploto nadomestila dež in mrzel veter, ki človeku zlahka vzameta voljo do blodenja po gozdu in prepoznavanja podob živali v silhuetah grmov. Po kakih petih mesecih je spet prišel čas, da zakurimo v kaminu. Pred televizorjem mi je bilo vroče tako kot v petek na hribu. Lepa je bila topla jesen in lepa je mrzla jesen, doma ob toplem kaminu.