Brati v tem malem jeziku

Zadnjič sem dobila klic hrvaškega pisatelja Roberta Perišića, s katerim smo se družili pred mnogimi leti, ko smo bili še mladi in divji in si nismo mogli misliti, kako se bodo odvrtele naše življenjske zgodbe. Perišić, ki se je podpisal pod uspešno tv-serijo Območje brez signala, posneto po njegovi knjigi, je zdaj poleg Jergovića eden najbolj vročih hrvaških literarnih izvoznih artiklov, literarna zvezda, katere romane med drugim hvali tudi Jonathan Franzen.

Bili bi preveč vznemirjeni, če bi na TV občutili vso tesnobo vojne

Poklical me je, ker je postal »selektor« za pisateljsko rezidenco na Malem Lošinju, kjer bodo najverjetneje gostili tudi Franzena, zdaj pa tam ustvarja bookerjev finalist David Szalay. V Montrealu rojeni pisatelj madžarskega rodu, ki je doštudiral na Oxfordu, zdaj živi na Dunaju, je v romanu All That Man Is  (Sve što muško jest) izpisal vse rane, dvome, negotovosti in iskanje smisla sodobnega moškega.

V svojem neobičajnem romanu zleze pod kožo devetim popolnoma različnim moškim, ki potujejo, bolje - begajo - po Evropi in iščejo nekaj, kar bi se lahko oprijeli: na svet pogledamo skozi oči depresivnega najstnika, nato novinarja, ki razkriva politično afero, bodygarda, ki se zaljubi v prostitutko, bogatega jahtaša, ki išče smisel in na smrt bolnega, ki se sprašuje o miniljivosti.  

Presenetilo me je, da je bil Szalay tako iskreno vesel, da je ob vseh svetovnih medijih dal intervju prav za slovenski časopis. Pred desetimi leti se je zaljubil v okolico Idrije in v Sočo, si kupil hiško in tam napisal ta roman, ki je bil leta 2016 v finalu za nagrado booker. Na tihem bi si želel, je rekel skoraj sramežljivo, da bi prav zato njegov roman našel pot do slovenskih bralcev.

Pomislila sem, kakšno naključje, da si avtor, ki je preveden v številne jezike, ki ga berejo po vsej Evropi, želi samo eno: da bi njegov roman brali v tem malem jeziku, ki ga govori dva milijona ljudi.

Ravno zato, ker so Perišićevi romani prevedeni v številne jezike, jih je lahko prebral tudi sam, je rekel; spoznala sta se prav skozi njuno pisanje, skozi podobno senzibilnost v opisovanju urbanega sodobnega moškega v krizi identitete, izgubljenega pod težo družbenih pričakovanj.

A novi roman Roberta Perišića Brod za Issu, za katerega je dobil vse prestižne literarne nagrade, je nekaj povsem drugačnega od njegovih urbanih zgodb; nekdanja urednica kulture v Vjesniku Branka Džebić mi je na predstavitvi obeh knjig dala posebno priporočilo: Nujno preberite tudi Robertov roman, obljubim vam, da je to nekaj najlepšega, kar ste brali v življenju.

In sem začela brati, še isti večer. Perišić piše o času na način, kot bi sama želela pisati. Piše o času, ko je bil Jadran severno morje na robu sveta, ko je tja iz Egipta skupaj s pismenostjo in urbanizmom prišla tudi mačka in se je rodil otok Vis ... Njegove besede in stavki se vrtinčijo v vetru nekih drugih časov in vstopajo v tvojo dušo, da se ti zdi, kot da si čakal samo na ta roman, da končno zaključiš svojega.

Zato ljubim knjige. Ker nikoli ne veš, katera knjiga bo v tebi  vzbudila občutek, da si jo nekoč nekje napisal sam, nekakšno sorodnost, ki je onkraj besed ... Pomislila sem, kako lepo bi bilo tudi ta roman brati v slovenščini in da je moja dolžnost, če le imam priložnost, da širim glas o dobrih knjigah. Ker kot je nekoč rekla prevajalka Mojca Medvešek: Ljubezen je enako deliti.