Omejeno

Če voziš izvrsten avto, je res težko peljati 50 na uro. Tudi če imaš podpovprečnega, je podobno, le da težava ni v avtu, bolj v upravljavcu. V večini primerov je po naseljih, če se ne motim, hitrost, če tako rečem, abrahamovsko zakoličena. Najvišja dovoljena seveda.

In so se policisti domislili, da bi v lični dolenjski vasici pred neko hišo parkirali avto, imenovan po ogroženi vrsti medvedov. V njem pa skrili napravo, ki je bralno enaka z leve proti desni in obratno. In meri hitrost vozil.

Bela avtomedvedka je nekoliko skrita za živo mejo tičala zgolj nekaj dni, ko je bil njen brlogec razkrit, je po različnih kanalih završalo medsebojno obveščanje, pa tudi v živo je bilo vse več opozorilnega blendanja nasproti vozečih junakov in junakinj.

Čez nekaj dni je policijski nameščenec oddelal svoje in v javnost so prišli nepreverjeni rezultati. Če bi mi kdo rekel, da so pri prehitri vožnji ujeli 70 volanarjev in volanark, bi ostrmel od presenečenja. Kako sem reagiral, ko se je razširilo, da je bilo na domove, na nekatere naslove več, razposlanih sedemsto plačilnih nalogov, težko opišem. Skupina, ki se na vibru obvešča, kje na nedolžne dirkače prežijo radarji, se o komaj verjetni številki kršiteljev, med njimi so bili po logiki tudi nekateri od njih, ni vpraševala, pač pa iskala in našla krivca za policijsko akcijo. Kdo je varuhe reda, miru in hitrosti poklical, da so med dvema krajevnima tablama skrili radar? Grozili so mu s tem, onim, zadevščina je postajala trolovsko neokusna.

Govorilo pa se je tudi, kar se redno ob takih priložnostih, da bi bilo kazni še več, če oni, ki jih razpošiljajo, iz kupčkov ne bi izločali svojih prijateljev, znancev in območnih živinčet.

Dolga, dolga je cesta od mesta do mesta, od vasi do vasi, zelo dolga pa tudi od noge na plinu do možganovine.