Falot in sinica

Zadnjič sem se na tem mestu hvalila, kako na zeleni zaplati svoje zemlje po najboljših močeh skrbim za biodiverziteto – postavljam gnezdilnice za ptice, hotel za žuželke, sadim medovite rastline. Danes, mesec po omenjenem zapisu, lahko samo skrušeno priznam, da mi ni uspelo izboljšati stanja narave na mikrolokaciji. Iz edine zasedene sobe v hotelu za žuželke so se menda izlegli potomci čebele samotarke, druga čebela, ki je kazala znake, da si bo ustvarila gnezdo, pa je nekega jutra ležala mrtva pred gnezdilnico. Očitno bom morala kupiti novo, saj o zdajšnji – zaradi razcvetenega lesa, na katerem se čebela lahko poškoduje – sumim, da je ekološka past.

Za gnezdilni neuspeh družine Sinica krivdo prav tako pripisujem sebi, čeprav je za dvojni siničji naraščaj »poskrbel« Loto. O eni siničici pravzaprav nisem prepričana, kdo jo je ugonobil, bila je zelo drobna in ni mi jasno, kaj je delala zunaj gnezdilnice. Pri drugi pa sem faLota ujela, ko je za njo obsedeno vohljal pod gostimi listi host, ko je pribežala na odprto, pa se je tudi ona ujela v past. Kriče sem se pognala za storilcem na vrt, a sinički ni bilo več pomoči. Še toplo sem držala v dlani, nato sem jo užaloščena in jezna odnesla v črno kanto. Uspelo bi ji, če ji ne bi poti prekrižal Loto, ki je spet kralj živali – nečloveških kakor tudi človeških, kar zdaj že veste bralci teh vrstic.

A v Lotovem kraljestvu so se pojavile (nove) težave. Kot vse avtoritarce z nastavki psihopatstva je tudi njega ves čas strah. Ta lahko povzroči umik v bunker ali pa napad – nikoli ne veš. Zdaj se je odklonskemu vedenju pridružilo zavračanje odhoda ven. Iz hiše ga lahko zvlečem le, če zaženem avto. Ko se pripeljem v naravo, njemu do pred kratkim še ljubo, noče ven. Na sprehodu je bolj ali manj vse po starem. Ko se vrneva domov, pa noče iz avta. Če imata Loto in biodiverziteta kaj skupnega, so to nepreštevne muhe, ki ga obletavajo. Vendar teh ni mogoče ubiti tako hitro, kot je šlo pri siničici.