Bodi zdrav in živi dobro!

»Zdravo,« sem pred leti v kampu ob prvem srečanju pozdravila novo sosedo. »Dober dan,« je zadržano odzdravila. Nad gredico z lilijami in bršljanom, ki je delila njeno in našo parcelo, sva izmenjali še dve tri besede. In ko sem se že obrnila, da se lotim postavljanja našega poletnega domovanja, je priletelo: »Ampak, da veste, tale gredica bo moja.« Gospejina osvajalska narava in ton njenega glasu sta me šokirala. Lahko sem ji pojasnila le, da je vse, kar v kampu raste – last kampa. In da, seveda, kar zadeva mene, so lahko rožice na gredici tudi njene. Ko sem prigodo z novo sosedo povedala možu, je rekel, da je najbrž nisem prav pozdravila … Kaj, če je razumela, da ne zgleda ravno zdravo?

Pred dnevi sva se s psom sprehajala po podeželju. Ravno jo mahava mimo kmetije, ko se izza ovinka prikaže gospa s polno samokolnico zelja in psičko. Psička je kot raketa krožila okrog našega psa, da jo je že s pogledom težko dohajal. Pa rečem njeni lastnici: »Zdravo, tale je pa hitra.« »Saj vaš pa ne more biti, ker je predebel,« je odzdravila in tudi ona kot raketa švignila za hišo.



Če sem prvič še dopustila možnost, da pozdravljati z zdravo gospe, ki kipijo od zdravja, res ne gre, se tokrat ne dam. Preverila sem besedo zdravo. Že Rimljani so se pozdravljali z njo. Ave ali Salve, so rekli, kar ni pomenilo le bodi zdrav, ampak tudi živi dobro. Idealen izraz za ta čas, torej. Da človeku zaželiš, naj bo sredi koronačasa zdrav in naj živi dobro tudi po njem.

Je pa znanost o pozdravljanju odkrila še nekaj. Da je pozdrav simbolno darilo, zaradi česar se sovražniki ali ljudje, ki mislijo, da nimajo nič skupnega, ne pozdravljajo. Toda! Ali nisva z gospo iz kampa imeli skupno gredico lilij, z gospo s podeželja pa naju druži ljubezen do zelja in psov? Morda pa samo znanost o pozdravljanju ostaja ista, spreminjajo se ljudje, ki z nikomer več nočejo imeti nič skupnega … Pravi koronačasi! Me zanima, kakšni bodo ljudje, ko ti časi enkrat minejo.