Bilo je nekoč na Gerbičevi

Bilo je davno davno, pa ne za devetimi gorami, niti vodami, temveč v študentu na Gerbičevi v Ljubljani. V sobici se je zbrala peterica, trije so se dobro poznali, zveza je bil četrti, moj najboljši prijatelj, peti jaz. Nismo bili, če se prav spomnim, spomnim pa se medlo, toliko pijani kot razigrani. Sredi črne noči smo imeli koncert. Namesto bobnov ajmarje, bobnarske paličice so bile kuhalnice, dirigentske nismo potrebovali, godal in brenkal ne pomnim, tudi frontmana, vokala, na srečo ni bilo.

Na srečo študentov, ki niso razumeli, da se med gerbičevskimi štirimi stenami morda rojeva tolkalski pentet. No, potencialni muzkonarji smo vedeli, da iz nas ne bo nič tovrstnega, da so ajmarji namenjeni bruhanju, kuhalnice pa ... Tedaj je bil ta pripomoček še enigmatičen. In marsikje je tak tudi ostal.

Vseeno sem pomislil, kaj bo nam, sinkom, življenje prineslo, za kamerade mojega prijatelja me je zaskrbelo, bodo v življenju prišli skozi vsaj tako vijugavo, kot sem jaz, bodo končali visoko šolo (neživljenja), kot sem jo slednjič, po podaljških, sam?

O svojem prijatelju tokrat ne bom, o petem iz združbe nič ne vem. Tu sta tretji in četrti. Tretji je, če se ne motim, najprej postal igralec v filmu četrtega, potem pa še sam postal, tedaj bi rekel filmadžija. Zdaj oba furata svojo estetsko nit, živita v svetu sedme umetnosti, oba sta še vedno prijatelja.

Ki sta ta čas, te čase, sredi dela. Eden je najnovejši celovečerec že ven spravil, drugi ga snema. Življenje je tako naneslo, da sem se z obema, po službeni dolžnosti in pravičnosti, srečal. Jima off the record skušal osvežiti, da smo se nekoč urico ali dve, dokler nas niso soštudentje vrgli iz bloka, družili. A tolkalskega koncerta se ne spomni nihče. Ja, nekateri žive v realnosti, drugi smo se zagozdili v fikciji.