Kdo je tu nor

Poskusila sem že vse, a nič ni pomagalo. Besede iz reklam o prehranskih dopolnilih, kremah proti gubam, pralnih praških, a brez nadaljevanja tistega Potem pa sem odkrila …, so mi prišle na misel, ko sem obupano ugotavljala, da mi pri Lotu zmanjkuje trikov, kako ga pripraviti do tega, da gre ven. Najprej iz hiše, nato iz avta in po vrnitvi s sprehoda spet iz avta nazaj v hišo. Okoli maja se je ustaljeni ritem krajših sprehodov v okolici doma in daljših na bližnje gozdnate kuclje porušil. Ker je bilo znojenje v naravi edini ventil za sprostitev človeške in pasje zoprnije, so do danes frustracije ob dejstvu, da se pes prostovoljno odpravi ven le še zjutraj, tik pod tanko rdečo črto, ki ločuje prisebnost od norosti.

Če ga že dobim v avto, gre ven le, kadar zasliši bližino vode, o čemer sem že pisala. Takratno upanje, da se bodo njegove muhe umirile s koncem vročine, pa se je razblinilo. Toda še veliko huje je, da po sprehodu, na katerem je živahen, razigran – Loto v najboljši izvedbi –, noče iz avta. Običajno po nekaj urah čemenja in renčanja, če mu ponudiva vodo ali priboljšek, le pride ven – največkrat, ko ga pripeljem pred lokalno restavracijo s hitro hrano, ki nima urejenega zračenja. Zadnjič pa je v avtu vztrajal skoraj 24 ur, v njem je tudi prespal. Zjutraj me še vedno ni bil vesel, zato sem se odločila, da ga peljem za Savo, pa naj ga odnese do Beograda, samo da pride iz avta. Ko je zaslišal grozeče bučanje narasle reke, je že bil zunaj.

Do sestanka sem imela eno uro, do doma sem tekla kot že dolgo ne, Loto me je gledal, ali sem normalna. Doma sem naročila taksi do avta, vmes sem se taksistu izpovedala o psu, ki me bo spravil ob pamet. Ko sem prišla na sestanek, so me obvestili, da sem dve uri prezgodnja. Čisto vse mora biti po njegovo, sem zvečer v postelji potožila B. Točno tako, me je presenetil z navdušenjem nad verjetno že večkrat izrečeno ugotovitvijo. Zavzdihnila sem in utonila v nemiren spanec. Pod posteljo je glasno zavzdihnil tudi Loto.