Esenca ameriške bencinske kulture

Ključne lastnosti enega najbolj razvpitih ameriških avtomobilov, ki vozi v svoji šesti generaciji, ostajajo nedotaknjene. Gre za religijo velikega motorja, brutalnega ropotanja in vulgarnega dizajna. Mustangovo napenjanje mišic se vidi na vsakem koraku.



Razburljiv je iz vseh zornih kotov, naj gre za dolg in mogočen nos, zadek s štirimi velikanskimi izpuhi ali nizko in razpotegnjeno bočno silhueto. To je vaba, na katero se lepijo pogledi, čeprav ne gre za avtomobil, ki bi prepričal s tehnološko izpiljenostjo v slogu porschejev ali ferrarijev. Mustang je od nekdaj bolj ljudski.



Pečat klasične kulture nosi prednji del kabine, kjer silijo iz »romantično« obarvanih časov le digitalni merilniki. Tu ni prostora za modernistično ekstravaganco. Celo parkirna zavora ostaja prvinsko ročna. Dobiš pa v roke lepo oprijem­ljiv trikrak volanski obroč, ki je poln raznovrstnih stikal. Tu ni ergonomskih presežkov. V prijet­nem spominu ostajata sedeža, saj gre bolj za udobna fotelja kot dirkalni školjki. Njun stranski oprijem je korekten, a nič vrhunski. Drugačen vtis pustita klop in neroden dostop. Prostora za noge je malo, za glavo nič več. Je pa 332-litrski prtljažnik za športni tip avtomobila razkošno velik, ne omejen na spodnjice in kreditno kartico.



Za z bencinom zasvojena čutila je prava potešitev 5,0-litrski atmosferski osemvaljnik, pri katerem odpade potreba po tlačnem polnjenju. Američan pridela ob polnem plinu 331 kW (450 KM), se z lahkoto zavrti prek 7000 vrtljajev v minuti, povleče prek desetstopenjskega samodejnega menjalnika do 100 km/h v notorično kratkih 4,3 sekunde in zlahka zmore elektronsko omejeno največjo hitrost 250 km/h. Nič manj vznemirljiv ni zvok, saj se stroj prebuja v življenje dramatično, glasno in bobneče. V spominu ostane marsikaj, še zlasti pa grmenje, ob katerem se zdi, da porabi mustang ob realni 15-litrski porabi (tovarna navaja za tri litre nižje povprečje) vsaj deset odstotkov bencina za mogočno opozarjanje nase.



Precej moderno je, vsaj v primerjavi z generacijsko starejšimi modeli, podvozje. Ključno je slovo od zadnje toge preme, zdaj podpirajo kolesi neodvisno vpeta prečna in vzdolžna vodila. Novodobni mustang se tako pelje precej ubog­ljivo in stabilno, čeprav ne gre za tako natančno vodljivost, kot odlikuje recimo BMW M3. Po tej plati ostaja ameriški mišičnjak avtomobil za paradiranje in razkazovanje, kot skalpel ostro cestno dinamiko pa prepušča bolj premijski športni konkurenci.