Bi se res odrekli temu motorju? (FOTO)

O novi hondi civic smo na teh straneh že kakšno zapisali. O večinoma dobrih vtisih, s katerimi se lahko ta japonski tekmec brez zadrege postavi ob bok evropski ponudbi. Tudi po letu dni s svojo radikalno pojavo še deluje svež, po obeh bencinskih motorjih pa smo ga zdaj preizkusili z dizelsko možnostjo. V tem avtu še najde svoj raison d'etre.



Dizelski štirivaljnik ima prostornino 1,6 litra, zmore največjo moč 88 kW (120 KM) in navor 300 Nm pri 2000 vrtljajih na minuto. Ni najtišji med vsemi dizelskimi motorji, a vendarle eden mirnejših, pravzaprav je njegov zvok precej nemoteč, dokler ga res ne začnete priganjati. Kar pa ni potrebno, saj se lepo odziva že veliko prej. Men­jalnik je priročen, s šestimi stopnjami, ki se zdijo dobro preračunane. Seveda vse skupaj nagrajuje z majhno porabo, ki je recimo zdaj v zimskem času in z ustreznimi pnevmatikami po računalniku znašala okoli 5,5 litra, po mestu nekaj decilitrov več. Ni pa to tovarniških 3,5 litra … Dizelski pogon je pri Hondi za naprej v negotovosti, a vsaj v tem modelu ima smisel, če se seveda vozite nekaj več in dlje, drugače tudi bencinska predstavnika nista od muh.





Morda se zdi civic s tem motorjem za odtenek manj lahkoten, a je to še vedno odlično vozen avtomobil, pa ne mislim na nikakršno dirkanje. Povsem običajna vožnja je dovolj, da ugotoviš, da je klasična kombilimuzina pač na cesti nekaj drugega, boljšega kot kak SUV.



Civic je prostoren, za potnike in prtljago, čeravno bomo nekateri v drugi vrsti pogrešali nekdanji sistem magic seats. Vendarle se tudi zdaj zadnja klop vsaj v primerjavi s konkurenco lepo podre v ravno dno. Prtljažnik je velik in zlahka dosegljiv, prtljažni rolo pa manjša posebnost, da avto ne bi bil drugačen le zunaj, ampak še kje. No, vse pri civicu ni popolno. Predvsem sem se še kar lovil po njegovem informacijskem sistemu, ki je sicer pohvalno v slovenščini, a je, ne glede na jezik, zasnovan premalo logično.
Ampak po vsem prej povedanem mu to odpustimo.