V načrtu ima nakup v Italiji

Povojna zgodovina je takratni Jugoslaviji in Italiji določila državno mejo, s tem pa med drugim razdelila vinograde med dve državi tudi marsikateremu briškemu vinogradniku. Radko Pulec iz Plešiva s svojega balkona skorajda doseže grozdje na italijanski strani. Lastništvo na obeh straneh meje se mu izplača, pravi, in o prodaji zemlje na drugi strani meje ne razmišlja.
 

Kje se vinarju bolj izplača vinograd: v Sloveniji ali Italiji?

Oboje ima pluse in minuse. No, danes resda minusov ni več toliko. Včasih sem naredil štiri kilometre več, da sem prišel do mejnega prehoda in nato do vinograda, ki je tako rekoč pred hišo, na primer. Razlika je danes ta, da je cena grozdja v Italiji dvakrat višja kot pri nas. Če bi za odkup pri nas dobil 50 ali 60 centov za kilogram grozdja, bi v Italiji lahko dobil tudi 1,30 evra. Je pa res, da mora biti grozdje popolno, trikrat ga pridejo pregledat. Če imaš pol hektara, denimo, chardonnaya, lahko pridelaš največ pet ton in pol.
Na kmetiji imamo devet hektarov trt, od tega tri v Italiji. Meje resda ni več, a moramo imeti dve davčni številki. Ker presegamo 8000 evrov letnih prihodkov v Italiji, moramo voditi poslovne knjige za tri račune na leto. Po pozebi pred leti od Slovenije nismo dobili odškodnine, v Italiji pa tudi ne, ker smo slovenski državljani. Ko sem podedoval zemljo daljnih sorodnikov na italijanski strani v vrednosti 45.000 evrov, bi moral plačati dva odstotka davka oziroma 900 evrov. Ker pa v Italiji nimam statusa kmeta, sem plačal 18 odstotkov.

Italijanska birokracija torej ne zataji?

Tudi skrivalo se je marsikaj. Zdaj sem vendarle tudi iz Italije dobil subvencijo za obnovo vinogradov v višini 9000 evrov na hektar. Prej so nam govorili, da slovenski državljani tega ne morejo dobiti. A smo se morali zgolj vpisati v eno izmed zbornic. Počasi se tako izenačujemo z italijanskimi vinogradniki.

Kaj pa najbolj odtehta lastništvo na obeh straneh meje?

Pravzaprav imamo dva trga. V Italiji sem lani grozdje prodajal po 1,30 evra. Prvo plačilo sem dobil decembra, drugo februarja, tretje bo do maja. Pri naši zadrugi bi to trajalo dve leti. Italijanskim vinarjem je lažje. Trg jim deluje izjemno, povprečna cena buteljčnega vina je skoraj dvakrat višja kot pri nas. Samo da na steklenici piše, da je vino pridelano v Italiji. Cena naše rebule se v Sloveniji giblje med petimi in sedmimi evri, v Italiji bi jo prodal za deset. Se pa naše konkurence že kar malo bojijo, malo so že ljubosumni. Samo 30 odstotkov Brd je namreč v Italiji, najboljše lege pa so pri nas. Kar 80 odstotkov vseh buteljk prodam prav v Italijo, je pa res, da že 11 let obiskujemo vinski sejem v Veroni, v Italiji imamo tudi zastopnika. Naša vina so tudi bolj naravna, njihova so bolj tehnična. Če bi vam pripravil degustacijo belih vin, bi videli, da ima vsako vino nekoliko drugačno barvo. Italijani imajo vina bolj bele, zelo očiščene barve. Rdeča in oranžna vina so seveda druga stvar.

O prodaji vinogradov onkraj meje niste nikoli razmišljali?

Še na kraj pameti mi ne pride. Že zaradi ponosa. Samo dva primera prodaje poznam.

Vi bi kupovali vinograde na italijanski strani?

Pri nas je kvadratni meter zemlje vreden štiri ali pet evrov, na drugi strani meje do deset. Vinarji so večinoma vsi dobro situirani in bi si lahko privoščili nakup, vendar preprosto niti ne bi prišel zraven. Morebiti zgolj za kakšen nezanimiv košček, kjer si mejaš. To sicer celo imamo v načrtu.

Bi se v Brdih lahko zgodilo, da bi Italijani kupovali vinograde?

Dvomim. Pri nas so parcele zelo razdrobljene. Starejši so na zemljo navezani in je ne bodo prodali, čeprav jo obdelujejo zastonj. Morebiti bodo nekoč te parcele res naprodaj, ampak bodo sredi gnezda sosedov premajhne, da bi Italijane res zanimale. To bodo najbrž nekoč kupili sosedje.