Skuhali ogromno okusnih klobučkov, ki so Idrije ponos in zdravje …

Avgust je že tradicionalno mesec, ko se Idrija spremeni v raj za ljubitelje žlikrofov. Letošnja ponudba na Prazniku idrijskih žlikrofov je bila še kanček bolj bogata kot lani, ljudi vsaj na oko še za trohico več, gastronomsko ponudbo so znova začinili glasbeni nastopi ter različne delavnice za otroke in odrasle. 

Še čisto malo jim manjka do kultnega statusa

»Nekoč, ko zbral bom ves pogum ...« je konec osemdesetih let prepevala skupina Prizma. Za okušanje dobrot na Prazniku idrijskih žlikrofov ni bilo treba posebnega junaštva, le nekoliko odprtega duha in pripravljenosti na širjenje kulinaričnih obzorij. Na zdaj že tradicionalnem prazniku  ta idrijska jed za mnoge, ki so je bili vajeni z morda tremi ali štirimi omakami, zaživi na povsem nove načine. Letos so jih prodali več kot tono!

Še pred nekaj leti ali desetletjem so si le redki – eden izmed njih je bil velik ambasador te jedi, pokojni Boštjan Novak – predstavljali, da bodo dobili žlikrofe na krožniku na način pad thai, s karijevo omako, z bučkino kremo in dimljeno postrvjo ali z žafranovo omako. Člani Zavoda ID20, ki s sodelujočimi partnerji organizira kulinarično prireditev, pa so si upali in znali pogledati čez planke in na prazniku zbrati ponudnike jedi in pijače, ki ljubiteljem obojega odstirajo obzorja. Nenazadnje gre pri kulinariki ravno za to.

Nekateri so že pred soboto vedeli, na kateri stojnici se bodo ustavili, večina pa je bila verjetno takšnih kot obiskovalka, ki je dejala: »Ko pridem v Mejco, najprej naredim en krog pri ponudbi hrane in nato še enega pri ponudbi pijače, potem pa se odločim, kaj si bom privoščila.« Porcije so bile ravno prav velike, da si je človek lahko privoščil vsaj kakšne tri in pustil nekaj prostora še za »sladek program«.

Matevž Straus iz Zavoda ID 20. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Matevž Straus iz Zavoda ID20 je povedal, da je tokrat že pred dogodkom čutil velika pričakovanja ponudnikov, ne le  obiskovalcev. Veselili so se Praznika idrijskih žlikrofov in dobrega odziva ljudi, ki so se ustavljali pri njihovih stojnicah in okušali jedi. Ta simbioza je pravzaprav naredila kulinarični praznik.

Drobni dodatki, kakršen je bil letos umivalnik s tekočo vodo, ki morda ne naredijo velike razlike, pomenijo pa ogromno posameznim obiskovalcem, kažejo, da organizatorji razmišljajo, kako se približati ljudem. Festival tudi tako dviga prepoznavnost Idrije v širšem slovenskem in čezmejnem območju.

Praznik žlikrofov je priložnost za kulinarično uživanje in zabavo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Obiskovalci so lahko tokrat v Mejci izbirali med petintridesetimi načini postrežbe žlikrofov z različnimi omakami in dodatki, spoznali so »bratrance« idrijskih žlikrofov, tako imenovane ciarsone z območja italijanske Karnije, na voljo je bil gurmanski krožnik iz slovenskih zaščitenih jedi, ljubitelji sladkega so se razvajali na stojnicah, kjer so ponujali bovške krafe in kobariške štruklje. Kup stojnic se je šibil pod pestro ponudbo vsega mogočega: kruha in sira, kave, majic, omak in prilog, slastnih štrukljev …

Praznik žlikrofov je hkrati praznik lokalnih ponudnikov alkoholnih pijač – omeniti je treba najmanj pr’farski gin Zlumak iz destilarne Zlumak Distillery Uroša Štucina, ki si je maja v Londonu prislužil zmagovalni naziv v kategoriji klasičnega gina z več kot 42-odstotnim deležem alkohola.

Pivovarna Zajc prav tako postaja nepogrešljiv del kulinaričnih dogodkov ne le idrijsko-cerkljanskega območja, ampak tudi širše. S prihodom someljeja Dejana Levpuščka na sceno pa so tudi žlikrofi s kakršnokoli omako dobili vrhunsko vinsko spremljavo.

Pr’farski gin Zlumak Uroša Štucina si je v Londonu prislužil zmagovalni naziv v kategoriji klasičnega gina z več kot 42-odstotnim deležem alkohola. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Neizpodbitno je, da jemo najprej z očmi. Morda se je tudi zato pred stojnico, na kateri so ponujali barvne žlikrofe s tartufato, parmezanom in praženimi lešniki ter sipine žlikrofe, polnjene s tuno in inčuni, v pesto omaki iz čemaža, vila dolga vrsta lačnih (ali radovednih) ust. Lani so prodali 150 kilogramov žlikrofov. Podobno številko so omenili še na treh drugih stojnicah.

Matevž Straus je na vprašanje, s čim so tokrat nadgradili praznik, odgovoril: »Dodali smo stojnico drugih zaščitenih slovenskih jedi, ki ne povozijo praznika žlikrofov, predstavljamo pa še druge pridelke. Praznik je tako dobil močnejšo veljavo na nacionalni ravni, ker ne prezentira le lokalnih jedi, temveč tudi nacionalne zgodbe. Opozoril bi še na čezmejno sodelovanje z Italijani, ki je uvod v to, kar bomo letos in prihodnje leto prakticirali v okviru projekta evropske prestolnice kulture.«

Na tradicionalnem tekmovanju lovskih družin v kuhanju divjačinske bakalce Jagerchef je letos slavila lovska družina Jelenk. Zmagovalnega recepta nam, jasno, niso želeli izdati, so pa vsi lovski člani po vrsti zagotavljali, da mora imeti dober kuhar obilo potrpljenja, saj so jed začeli pripravljati že zgodaj zjutraj, ter občutek za odmerjanje začimb. Tudi žirija, ki je kmalu po popoldnevu začela ocenjevati lovske krožnike, je bila na moč skrivnostna in niti z besedo ni želela komentirati, komu se nasmiha naziv najboljšega med kuharji.

Pri žlikrofih Tončič so skuhali okrog 150 kilogramov teh okusnih klobučkov. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Dejstvo je, da je pri lovskih stojnicah vsako leto zelo dobro vzdušje in da tako zmagovalci kot vsi drugouvrščeni (ne bom jih imenovala poraženci, ker to niso) obiskovalcem na koncu razdelijo dobrote. Gregor Kodela iz lovske družine Krekovše, ki je na preteklih festivalih slavila že trikrat, je dejal, da je za kuharja najboljša pohvala, ko jedci 50-litrski kotel pomažejo tako, da se lošči in sveti, kot bi ga vzel iz pomivalnega stroja.

Prazniku žlikrofov tudi stroka priznava veljavo, saj je prejemnik nagrade jakob 2024, mednarodne nagrade za inovativnost, kakovost in odličnost v turizmu, ter naziva ambasador inovativnih turističnih prireditev.

Komisija nagrade jakob 2024, ki so jo sestavljali Janez Bogataj, Bojana Rogelj, Karmen Razlag in Ylenia Loredan, je v pojasnilu zapisala, da je Praznik idrijskih žlikrofov tudi v slovenskem prostoru izrazito inovativni festival, ki ga pretežno mladi organizatorji vsako leto dopolnijo s sodobnimi vsebinami in tako idrijsko dediščino približajo novim generacijam. Dediščinske vsebine interpretirajo na izrazito sodoben način in tako zagotavljajo kontinuiteto lokalne istovetnosti.
Tudi na ekološko noto niso pozabili; organizatorji namreč od prve izvedbe festivala poskušajo delovati trajnostno – z biorazgradljivim priborom, povratnimi kozarci in doslednim ločevanjem odpadkov.