Savna v vojaškem bunkerju s pogledom na Triglav

Če se je pred leti zdelo, da je podeželski turizem vsaj v nekaterih odročnejših krajih obsojen na neuspeh, v zadnjem času doživlja prerod. Posamezniki z domiselnimi idejami, pogumom in zagnanostjo postajajo dodana vrednost lokalne turistične ponudbe. Tako je na tisoč metrih nadmorske višine na Krniški planoti pred nekaj leti zrasla hiška na griču, zdaj so ji dodali masažno vročo kad na prostem in savno.

184 kilometrov razrezanega sveta med Poreznom in Javornikom

Dokler človek velnesa ne vidi v živo, se mu vse skupaj morda ne zdi nič posebnega. Resda so Idrijske Krnice prispodoba miru in neokrnjene narave, a finska savna v nekdanjem vojaškem bunkerju, ki je med obema vojnama služil kot skladišče za orožje, je dovolj zanimiva za »reportažni« obisk.

Zakonca Katarina in Mitja Kenda sta že pred epidemijo koronavirusa (dobesedno) na griču zgradila dobrih 60 kvadratnih metrov velik apartma za pet oseb. Želela sta splesti uspešno turistično zgodbo in to jima je – na domačem dvorišču – tudi uspelo.

Izhodišče za izlete

Največji izziv pri tem ni bila sama gradnja, pač pa najprej v lastni glavi ozavestiti, da je to okolje privlačno za obiskovalce zaradi nečesa, kar se domačinom na planoti zdi samoumevno – miru in samote. V ponorelem življenjskem ritmu vedno več ljudi išče odklop od vsakdanjosti.

Zakonca Kenda sta želela razširiti svojo turistično ponudbo. FOTO: Sašo Tušar

Po zaslugi turističnih bonov je bila hiška, poimenovana po družinski kmetiji Na Griču, že v koronavirusnem obdobju praktično ves čas zasedena in še zmeraj ni nič drugače. Kot pravi Katarina Kenda, so tedaj prevladovali slovenski gostje, zdaj so Idrijske Krnice odkrili tudi tujci.

Največ je Belgijcev, Nizozemcev in Nemcev, ki pri njih v povprečju ostanejo od pet do sedem dni. Slovenski gostje apartma najpogosteje najamejo od petka do nedelje, pohajkujejo po planoti ter uživajo v velnesu. Za tujce pa so Idrijske Krnice – čeprav za marsikoga geografsko morda nekoliko odročne, a kot rečeno, je to njihova prednost – izhodišče za izlete v Ljubljano, Bovec in Postojno.

Planota je še posuta s snežnimi zaplatami, a se bodo vsak čas umaknile cvetočim travnikom. FOTO: Sašo Tušar

Čeprav skoraj domačinki se mi je šele ob podrobnem raziskovanju lepot planote dodobra razkrilo, da je možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa na tem koncu res veliko.

Zlahka si predstavljam, kako gostje uživajo ob obiskovanju gostoljubnih domačij v okolici – kmetij Kenda, Krnčan in Na Kalu ter Dežele doživetij Log –, ki z domačimi izdelki in pridelki premamijo še tako zahtevnega pokuševalca.

Na razgibani planoti je več razglednih vrhov, kamor se lahko odpravijo pohodniki in kolesarji. Najvišji in botanično zelo pester je 1107 metrov visoki Jelenk, od koder se v jasnem vremenu odprejo pogledi na Škofjeloško in Polhograjsko hribovje, Kojco in Porezen ter na Alpe, od Krna do Triglava. Lepa razglednika sta tudi 1079 metrov visoki Lokvarski vrh in nekaj metrov nižji Markov grič.

Hiška na griču FOTO: Sašo Tušar

Med kolesarskimi turami velja posebej omeniti pot do Kanomeljskih klavž, v Šebrelje ali kar vrtenje pedal po planoti. Nezahtevna pot po Krniški planoti je dolga približno 10 kilometrov in zahteva kakšni dve uri hoje.

Domačini na tem koncu s spoštljivim odnosom do narave ohranjajo kulturno krajino ter negujejo vrednote kmečkega načina življenja. S tem omogočajo, da ostaja planota živa in poseljena.

Krajevna skupnost Krnice-Masore ima po zadnjih podatkih 213 prebivalcev. V teh dneh se v Idrijskih Krnicah še najdejo zaplate snega, ko pa bo planota ozelenela in zacvetela, bo botanična podoba raja. Aprila se začne ribolovna sezona, reka Idrijca je poleg Soče vabljiv cilj za ljubitelje športnega ribolova.

Enega od vojaških bunkerjev so preuredili v finsko savno. FOTO: Sašo Tušar

Podeželje se prebuja

Načrtna promocija idrijskega podeželja, ki se je je Zavod za turizem Idrija lotil leta 2019, ko je vodenje prevzela sedanja direktorica Valerija Božič, kaže rezultate. Želeli so si ne samo povečati število obiskovalcev in podaljšati njihov čas bivanja, pač pa tudi spremeniti strukturo ljudi, ki obiščejo te kraje.

Če je česa tod veliko, so to samotni in odmaknjeni zaselki, le da je bil ob težnji po poudarjanju zgolj tehniške in kulturne dediščine vrsto let ta segment turizma po krivici zapostavljen.

»Idrijsko podeželje je vir neizkoriščenih možnosti in bi na dolgi rok lahko lepo zaživelo – turistične kmetije, postajališča za avtodome, kampi, doživetja na podeželju ... Počasi se prebuja in eno od krasnih zgodb piše tudi Katarina Kenda s Hiško na Griču, ki je, poleg apartmaja Na Kupčku, lep primer, kaj današnji gost potrebuje: oddih v naravi s celovito ponudbo, od kulinarike do velnesa, meditacije, doživetij in odkrivanja skritih kotičkov,« dodaja Valerija Božič.

Savna je tako kot apartma zgrajena iz naravnih materialov. FOTO: Sašo Tušar

Zakonca Kenda sta pred kratkim obogatila svojo ponudbo s savno, ki sta jo uredila v nekdanjem vojaškem bunkerju. Kot pravita, se za ta korak nista odločila, ker bi bili njuni gostje tako zahtevni in bi hoteli vedno več, ampak sta si želela nekaj posebnega ponuditi tudi domačinom iz okolice.

Da sta savno umestila v stari betonski bunker, je bila pika na i domiselni ideji. Krniška planota je bila vseskozi na podnebnem, geološkem in političnem prepihu.

Med obema vojnama so na tem območju zgradili več vojašnic za pehotne in topniške enote. Bunker, v katerem je danes savna, je eden od treh še ohranjenih.

Velnes, ki sprejme štiri osebe, ni namenjen zgolj uporabnikom apartmaja, pač pa je odprt tudi za zunanje obiskovalce. Trendu uporabe naravnih materialov sta zakonca Kenda sledila tako pri apartmaju kot pri velnesu.

Za hiško so uporabili le domač, krniški les, tla so na primer izdelana iz unikatnih zidakov z letnico 1897. Bunker je na zunaj ohranil originalno podobo, le nekoliko so jo »zloščili«.

Hiška na Griču je priljubljena med domačimi in tujimi gosti. FOTO: Sašo Tušar

Odklop od ponorelega sveta

Kot je povedala direktorica Zavoda za turizem Idrija Valerija Božič, tovrstni ponudniki ustvarjajo dodano vrednost za celotno okolico in niso po naključju polno zasedeni že mesece vnaprej.

Gostje se v Hiško na Griču vračajo, ker jim lastniki z drobnimi dejanji pozornosti poskušajo karseda ustreči – organizirajo obisk sirarskih kmetij ali hiše zelišč, podajo napotke za pohode ali kolesarske ture, pripravijo pastirsko malico ali poskrbijo za idrijski zajtrk.

Lani je v Idriji prenočilo 65 odstotkov tujih gostov, kar je prvič, da je destinacijo obiskalo več tujcev kot slovenskih turistov. Zanimanje za obisk iz leta v leto narašča, žal pa pada število ponudnikov turističnih nastanitev. Povprečno število prenočitvenih zmogljivosti se je znižalo za več kot tretjino.

»Če smo jih leta 2019 imeli v povprečju 480, je ta številka v zadnjem letu padla pod 300. Razlog ni pomanjkanje turistov, temveč zelo nizka brezposelnost in kot posledica te malo zanimanja za ukvarjanje s turistično gostinsko dejavnostjo,« pojasnjuje Valerija Božič.

Ni torej naključje, da je Hiška na Griču dobro obiskana, čeprav zgolj objekt sam po sebi še ne zagotavlja nenehne zasedenosti.

Vsa zgodba je spisana okrog odklopa od ponorelega sveta, a na način, da se lastnika posvetita slehernemu obiskovalcu in poskušata narediti vse, da se bo ta na planoti dobro počutil.