184 kilometrov razrezanega sveta med Poreznom in Javornikom

S prihodom zimske sezone bodo za marsikoga višji vrhovi gora postali nedostopni. Stik s hribi bodo mnogi zato iskali v nižje ležečih predelih. Idrijsko-cerkljanska planinska pot (ICPP), dolga dobrih 180 kilometrov, preči dve občini in vodi po razgibanem svetu od Porezna do Javornika. Dobro telesno pripravljen pohod­nik bi zanjo potreboval dober teden dni, posamezni odseki pa so primerni za vsakogar, z nekaj previdnosti tudi pozimi.

Daljinska pot s petindvajsetimi kontrolnimi žigi (od Šebrelj do Kojce in vseh vmes) se je »rodila« leta 1979, čeprav je ideja o povezavi, ki bi vodila po vrhovih in mimo zanimivih točk idrijskega območ­ja, med domačimi planinci živela že precej pred tem. Ko so jo odprli, je bila na začetku precej priljubljena. Takrat je izšel tudi vodnik, ki bo v kratkem doživel drugi ponatis z osveženo vsebino. Pozneje, ko je obisk usahnil, je poti preraslo grmičevje in vejevje, idrijskemu in cerkljanskemu planinskemu druš­tvu se je pridružilo še črnovrško. Želja, da bi ICPP spet privabljala domače in tuje planince, pa je (za)živela.

Za pot skrbijo markacisti treh društev

Zdaj je pot urejena, zanjo skrbijo markacisti vseh treh društev – označena je s Knafelčevo markacijo, včasih z dodano strešico. »Kdor jo bo prehodil, ne bo le spoznal reliefno izredno razgibane pokrajine, ampak se naužil imenitnih razgledov z naših vrhov, užival v razkošju barv, prisluhnil žuborenju številnih potočkov, brzic, slapov, obogatil svoje vedenje o tukajšnjih etnografskih, prirodoslovnih in drugih zanimivostih, se ustavil ob spominskih obeležjih, poromal v čase, ko so predniki poselili te kraje. Začutil bo, da grape, senožeti, doline in vrhovi niso le kos prsti, ampak skrivajo v sebi bogato zgodovino naših prednikov, ki so svojo zemljo z ljubeznijo in krvjo branili in obranili pred tujci. Pogled mu bo poromal prek Idrijce do samot­nih domačij in vrhov nad njimi in toplo mu bo pri srcu ... Še se bo vračal,« so pri Planinskem društvu (PD) Idrija zapisali v vabilu pohod­nikom.

Cerkljanski pisatelj France Bevk je izjemno poetično in vabljivo pisal o krajih, po katerih poteka ICPP, takrat so bili še združeni v eno samo občino: »V mladosti, ko je bil moj svet še ozek in mi pogled ni šel dlje kot na Porezen in na Peči onkraj Baške grape, sem slišal imenovati kraje: Trebuša, Utre, Hotenje, Oblakov Vrh, Kanomlja, Ogalce, Vojsko … Od nas so oddaljeni le nekaj ur hoda, a meni so se zdeli nedosegljivi, daleč nekje, v divjih in nedostopnih samotah. Takrat nisem mislil, da jih bom kdaj spoznal do zadnje gubice in mislil nanje s toplimi občutki kot na svoj rodni kraj pod zeleno Kojco … Kako so mi ti kraji in ljudje prirasli k srcu, sem posebno živo občutil, ko smo za zmeraj odhajali v doline in mesta. Hudo, otožno mi je bilo pri duši, kot da sem pol srca pustil v tistih samotah.«

Sili, da se prepletemo s pokrajino in ljudmi

Samote se pohodnik na idrijsko-cerkljanski poti res lahko naužije in to je ena njenih prednosti. V primerjavi z drugimi veznimi potmi, kot je pred skoraj dvema desetlet­jema v Planinskem vestniku zapisal Dario Cortese, ta namreč napravi veliko ovinkov, obide kakšen obljuden kraj, morda samo zato, da pohodnika zvabi tja, kamor ga njegov um in noge morda ne bi. Publicist in strokovnjak za divje rastline jo je opisal kot »pot, ki ni toliko namenjena temu, da nekam pridemo, ampak da se čim bolj prepletemo s pokrajino, kraji in ljudmi«.

Najvišje točke na njej so Porezen s 1630 metri nadmorske višine, dobrih 300 metrov nižja Kojca in Otavnik, nad tisoč metri nad morjem se bočijo še Hudournik, Javornik in Bevkov vrh. Kdor bo želel pot opraviti v enem zamahu, se bo žal srečal tudi z veliko pomanjkljivostjo tega dela Primorske. Ob njej je namreč na voljo le nekaj prenočišč, pa še ta niso stalno odprta oziroma so zgoščena v enem samem predelu. Poleg turističnih kmetij in nekaj apartmajev, kjer je nastanitev priporočljivo prej rezervirati, sta ob vikendih odprti koči na Hleviški planini in Javorniku, ob lepem vremenu tudi koča na Poreznu.

Kulinarična ponudba na podeželju in v mestih šepa, zato bo dobro načrtovanje nujno potrebno. Etape se po trajanju hoje med seboj razlikujejo. Trasa iz Šebrelj mimo Jagršč na Jelenk vzame približno štiri ure. Od Špičastega vrha so čez Čelkov vrh do Javornika dobre tri ure hoje. Spust v Podrotejo bo zahteval še dodatne tri.

Najlepši letni čas za hojo po Idrijsko-cerkljanski planinski poti je zagotovo pomlad. Tedaj so namreč travniki in poboč­ja posejani s pisanim cvetjem. Na »prfarskem Triglavu«, kakor domačini pravijo Jelenku, bogato cvetijo kranjski in lepi jeglič ter križanec med njima idrijski jeglič, izjemna botanična vrtova sta tudi Porezen in Hudournik.

Nekajkrat preči Slovensko planinsko pot

Priljubljenost daljinskih poti je v Sloveniji in po svetu v strmem vzponu. K njihovi privlačnosti je nekaj zagotovo pripomogla pandemija covida-19, ko so od vsepovsod deževali nasveti, kako zdrava za telo in duha je hoja. ICPP, ki nekajkrat preči bolj znano »sestro« Slovensko planinsko pot, je zagotovo eden od še ne povsem izkoriščenih potencialov obeh občin, a brez kulinarično-nastanitvenega razvoja ne bo velikega prodora.

Ostaja pa njena nedvomna lepota, za tiste, ki znajo videti. Domačinka Anka Rudolf je na vprašanje, kaj njo vleče k Idrijsko-cerkljanski planinski poti, zapisala: »Grem skozi to našo divjino, ki jo je od vekomaj imel nekdo rad. Pa čeprav so to nekoč bili le gozdni prebivalci, morda Perkmandlc in njegovi brat­je, in zadnjih nekaj dni naše ere tudi ljudje, ki so si v svojem potu in s svojimi žulji tu ustvarili tople domove. Ljudje, ki so se ljubili in trpeli, predvsem pa, če so želeli preživeti, so morali biti prijatelji. Tak je naš razrezani svet med Poreznom in Javornikom, ki ga povezuje obhodnica ICPP.«

Ob njej je, kot še piše, veliko naravnih lepot, znamenitosti, izjem­nih ljudi, z občudovanja vredno naravnanostjo in odnosom do živ­ljenja. »Da življenje tu ni lahko, spozna in razume vsak, ki je kdaj stopil čez njegov prag. O tem pričajo tudi prazne in zapuščene hiše. Na vsakem koraku spoznavam, kako so prebivalci kleni, kdor si hrano prideluje sam, je nepremag­ljiv. In takih ljudi ob poti ne manjka. Povabijo me v hišo, ponudijo mi klepet, čaj, hrano in posteljo – tudi odstopili bi mi jo. In težko jih boste slišali, da bi se pritoževali, so sposobni in pošteni, pripravljeni deliti. Med njimi ni pesimizma in črnogledosti, borijo za svoj obstoj. Ne čakajo na pomoč, ampak si, kolikor le zmorejo, pomagajo sami. Tega so se naučili od svojih prednikov.«

Anka Rudolf priporoča pot vsakomur, ki išče pristen stik z naravo in prebivalci, »vsakomur, ki ima srce za hribovsko kulturno krajino. Napotila pa bi nanjo tudi vsakogar, ki bi se rad rešil svoje navade pritoževati se, vsakogar, ki mu optimizem polzi v špranje vsakdana. Ta pot je en sam sončen dan, ki traja najmanj osem dni.«