Če so moč in sredstva za obnovo Franje našli predniki, jih moramo tudi mi

Hudi nalivi in močan vetrolom sta julija poškodovali enega najlepših in najbolj pomembnih spomenikov človečnosti in humanosti iz druge svetovne vojne pri nas – Partizansko bolnico Franja. Žalosten danes ni le pogled na uničene lesene barake, polomljene plošče z napisi, odsotnost pogradov in drobnega inventarja, pač pa tudi na razdejano pot do ozke soteske Pasice in Franje, v kateri so prvega ranjenca sprejeli pred skoraj natanko 80 leti.

Zaključek razstave sta sooblikovali julijska in avgustovska vremenska ujma

Pot, prek katere smo se novinarji sprehodili v sončnem ponedeljkovem dopoldnevu, ni klonila v strašnem julijskem nalivu, pač pa teden dni kasneje, ko je močan veter podiral stare smreke in druga drevesa ter vzdolž potoka Čerinščica valil težke skale. Dostop do Partizanske bolnice Franja so odprli pred vsega nekaj dnevi.

S parkirišča v Novakih se Franje ne vidi in če je bil človek v njej nazadnje junija, si je težko predstavljal razdejanje, ki ga je zmožna narava. Kot bi se ji spomenik z nečim zameril, pa seveda narava ni nič kriva, odgovorni smo ljudje.

Skoraj takoj, ko so ranjenci in osebje zapustili bolnišnico je postala spomenik. FOTO: Sašo Tušar

Sanacija po poletni ujmi je bila zahtevna, je povedal župan občine Cerkno Gašper Uršič, a ogromno dela jih še čaka. Predvsem bo morala občinska uprava končno pljuniti v roke in sprejeti upravljavski načrt za spomenik, ki bi točno določal obveznosti vseh vpletenih – doslej jim to kljub obljubam še ni uspelo.

Stroški sanacije bodo visoki, vsi pa si neizmerno želijo, da jih država oziroma ministrstvo za kulturo uslišita ter izpolnita obljube, dane julija, ko je Franjo obiskala ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Obnova bo zahtevala veliko finančnih sredstev, a si v Mestnem muzeju Idrija ne predstavljajo, da bi zgodbo o Franji lahko pripovedovali drugače kot v barakah v Pasicah. FOTO: Sašo Tušar

Višino škode je v tem trenutku še nemogoče oceniti, kajti njen pravi obraz se bo razkril ob koncu zime ter na začetku pomladi – nevarnost razvoja lesne gobe bo tedaj največja. Julija so bile v celoti uničene tri barake, ostali objekti so bili poplavljeni delno ali v celoti. Drobni inventar, ki so ga uspeli rešiti ali odkriti ob poti, je varno spravljen v začasnih depojih v Cerknem.

Zadnja naravna ujma je ogromno odnesla, a, zanimivo, tudi nekaj vrnila. Vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne po poti do bolnice pripoveduje zgodbo o spominski plošči kuharju Viliju Simnovčiču, ki so jo »Franjevci« postavili na mestu, kjer je Simnovčič pri slapovih zdrsnil v potok in utonil. Plošča je bila izgubljena vse od katastrofalne povodnji leta 2007 – do dne, ko so jo pri čiščenju po ujmi letos našli lokalni prebivalci.

Vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne med ogledom Franje. FOTO: Sašo Tušar

Zgodba o Franji je zgodba o ljudeh

V Mestnem muzeju Idrija, ki upravlja spomenik, redno spremljajo stanje na ožjem spomeniškem območju, prizadevajo si, da bi čim prej našli najboljše možne rešitve za obnovo Franje, je poudaril direktor Mestnega muzeja Idrija Miha Kosmač.

Obnovo bodo v veliki meri snovale podnebne spremembe, zaradi katerih je Franja danes bolj ogrožena, kot je bila v letih po koncu druge svetovne vojne.

Čeprav, kot je v Pasicah dejala Milojka Magajne, letošnja ujma nikakor ni bila redek pojav: »Partizanska bolnica Franja je spomenik, ki je bil ogrožen od samega začetka. Obnove, čeprav se nam morda tako zdi, ne potekajo šele zadnjih 15 let. Prvič so morali spomenik temeljito obnoviti že leta 1952. In če so bili naši predniki, ki so živeli v bolj zahtevnih pogojih ter imeli precej slabše možnosti, sposobni Franjo vsakič znova postaviti nazaj, ker jim je toliko pomenila, moramo tudi mi zbrati moč, energijo in finančna sredstva, da to naredimo.«

Lokacija je za zgodbo o Partizanski bolnici Franja bistvenega pomena. FOTO: Sašo Tušar

23. decembra leta 1943 so v Franji sprejeli prvega ranjenca – 80. obletnica v soboto tako v ničemer ne bo podobna načrtom, ki so jih zaposleni v muzeju s tem dnevom imeli pred letošnjim julijem. Namesto tega skušajo zgodbo o Franji prinesti do čim več posameznikov skozi objave na družbenem omrežju facebook, pripravljajo nov zbornik, od zadnjega je namreč minilo že 40 let, za predvečer slovenskega kulturnega praznika pa snujejo tudi spominski večer.

Zgodba o Franji ne živi le v posameznikih, ki so s Franjo povezani strokovno ali bivajo v cerkljanskem okolju, pač pa tudi v drugih. Na eni od na facebooku objavljenih fotografij osebja iz bolnišnice je neka gospa prepoznala svojega tasta in njegovega brata. Zgodba o Franji je, kot poudarja tudi Milojka Magajne, vedno bila in vedno bo zgodba o ljudeh.

Partizanska bolnica Franja je zaprta za javnost. FOTO: Sašo Tušar

Po julijski katastrofi so se – kot leta 2007 in najbrž tudi pred tem – pojavili pomisleki, zakaj obnavljati spomenik, ki je, postavljen na izjemno zahtevnem terenu, tako občutljiv za sile narave. Tako Milojka Magajne kot Miha Kosmač sta si enotna – resnične zgodbe o Franji človek ne more dojeti in začutiti, če zgolj gleda fotografije in posnetke.

Zgodba o Franji, tisti »prečudni roži, ki je vzcvetela sredi zime«

Noben film ni sposoben vzbuditi v obiskovalcu občutka utesnjenosti, ko stopa po ozki poti proti soseski Pasice, sprožiti vprašanje, kako je osebje v Franji v težkih, mrzlih zimah premoglo toliko človečnosti in altruizma, da je pomagalo ranjenim vojakom. Zaradi njih, njihovih svojcev in vseh žrtev druge svetovne vojne, je naša dolžnost, da najdemo način, kako obnoviti Partizansko bolnico Franja.