Histri imajo vsaj 3000 let ladjedelstva in morja v genih

V Istri so dolgo pred prihodom Grkov in Rimljanov živele razvite civilizacije. Zgodovina se v teh krajih nikakor ni začela v antiki. Da so bili Histri tudi tako razvit pomorski in ladjedelski narod, smo zares izvedeli šele v zadnjem desetletju. Izjemen prispevek raziskavam obdobja pred antiko so prispevali hrvaški arheologi, ki so pred več kot desetimi leti odkrili vsaj tri tisoč let staro potopljeno prazgodovinsko ladjo na peščenem dnu, v zalivu pri Zambratiji. To je najstarejša doslej odkrita šivana ladja v Sredozemlju.



Čeprav so šivano ladjo našli v zalivu onstran Savudrijskega rta, torej povsem blizu Piranskega zaliva, je šele zdaj »priplula« v Pomorski muzej Piran. Najdba je torej tudi za slovensko Primorje izrednega pomena. Motil se je, kdor je mislil, da so Histri pluli samo v nekakšnih drevakih, ki so doslej pripovedovali o prazgodovinskih časih v severnem Jadranu. Iz pisnih virov vemo, da so Histri kot gusarji s svojimi ladjami prestrezali rimske ladje, ki so plule iz antičnega Ogleja (Aquilea pri Gradežu). Ti napadi so bili po rimskih virih povod za rimsko-histrske vojne, ki so se končale tako, da so Rimljani leta 177 pred našim štetjem povsem porazili kulturno in gospodarsko središče Histrov – Nezakcij, severno od Pulja.

Toda šivana ladja Zambratija govori o čisto drugih časih, ko o Rimljanih v teh krajih ni bilo ne duha ne sluha.

Kako je Petretich odkril ladjo

Christian Petretich iz Zambratije se je že kot šolar, recimo okoli leta 1990, veliko potapljal v plitvem zalivu pred domačo vasico. Kakih 150 metrov od obale je nekoč zagledal potopljene deske, ki so kukale iz morskega dna. Morje je te deske včasih povsem prekrilo, drugič pa v celoti razkrilo. O svoji najdbi je več let pozneje pripovedoval svojemu prijatelju Nikiju Fachinu, ki je kasneje študiral arheologijo. In ko so arheologi leta 2008 na Savudriji raziskovali drugo najdišče, se je Niki spomnil prijateljevega odkritja. »Spominjam se, da so arheologi zelo čustveno sprejeli odkritje. Od sreče so kar skakali iz morja. Zaliv je odprt proti jugu in zahodu. Na udaru vseh najhujših neviht. Poleg tega so v njem dolgo kopali pesek za gradnjo hiš.«

Ida Koncani Uhač je od začetka vodila arheološka raziskovanja. Po njenih besedah so šivano ladjo zvlekli na peščeno plažo in jo tam pustili, valovi pa so jo kmalu zakopali v pesek. Morje se je v tri tisoč letih dvignilo za dobra dva metra in ladja je zdaj v povprečju 2,2 metra pod gladino. »Nekateri kolegi so že sodelovali pri odkritju šivanih ladji v Pulju, na Pagu in pri Zadru. Takoj smo vedeli, da gre za resno najdbo. Toda vse je presenetila raziskava z ogljikom LMC 14, ki je dokazala, da je ladja stara vsaj 3000 let, da so jo zgradili v času med 12. in 10. stoletjem pred našim štetjem, torej na prehodu iz bronaste v železno dobo. To je najstarejša šivana ladja v Mediteranu.«


 

Odlično so obvladali ladjedelsko tehniko

Za to tehniko ladjedelstva je značilno, da so najprej zgradili trup, torej školjko, in potem postavili kobilico in rebra. Takšen način gradnje ladje se je obdržal vsaj tisoč let, torej še v antiki. »Sklepamo, da je bil to čoln na vesla, ki je služil plovbi vzdolž obale. Najverjetneje so z njo ribarili in prevažali tovor. Obvladali so izjemno ladjedelsko tehniko. Samo za en meter razstavljene replike so izdelovalci porabili 120 ur in si pri tem pomagali z vsem najsodobnejšim orodjem in materiali. Takšno ladjo je tedaj gradilo vsaj trideset ljudi ali več, delo je trajalo najmanj dve leti, in je pomenila nekakšen statusni simbol.

Pri gradnji so uporabili pet vrst lesa. Za glavni del barke, za kobilico in oplato, so uporabili brest. Najverjetneje so ga po reki Mirni pripeljali iz Motovunskega gozda. Dve ladijski rebri sta bili izdelani iz jelše, eno iz divje hruške. Luknje, skozi katere so šivali z vrvmi rastlinskega izvora, so mašili z lesenimi žeblji ali čepi iz jelše in topola. Špranje med platicami pa so mašili z letvicami iz jelovine. Vse skupaj so zatesnili s smolo. Drevo jelke so morali pripeljati vsaj 60 kilometrov daleč, najbližje jelke rastejo nekje v Čičariji,« je pojasnila Ida Koncani Uhač iz Arheološkega muzeja Istra.

Doslej so samo približno računalniško modelirali plovilo, ki ima malce nenavadno obliko: dolgo je 9,11 metra, široko 2,28 metra in visoko 66 centimetrov. Natančno obliko bodo laže določili, ko bodo ostanke razbitine privlekli iz morja. Sedanji leseni ostanki trupa so dolgi 6,7 in široki 1,6 metra. Vse deske so pustili pod vodo, a so jih seveda dodobra zavarovali pred morebitnimi vplivi morja in nepridipravov, saj so od prvega odkritja z najdišča zmanjkali dve rebri. Zdaj so deske prekrili s peskom, posebno zaščitno geotekstilno foljo in posebno jekleno kletko. »Še mi bomo imeli težave, ko bomo ladjo spet hoteli povsem odpreti, tako dobro smo jo zaklenili,« je povedala Ida Koncani Uhač.


 

Jo za zmeraj pustiti v pesku?

V stroki so različni pogledi na to, ali je takšno najdbo smiselno predstaviti v muzeju ali pa jo pustiti, kjer je in jo na določen način prezentirati kar tam. »Sodobna konservatorska stroka ima povsem drugačne izkušnje s takšnimi najdbami kot še pred nekaj desetletji. Tehnike konzerviranja so se zelo razvile in lahko zagotovijo enakovreden obstoj lesa tudi zunaj morja. O tem, kako jo bomo prezentirali, ne bosta odločala samo dva strokovnjaka, ampak bomo sledili sodobni doktrini, ki velja v svetu. Pri tem pa bomo seveda upoštevali, da gre za nadstandardno najdbo in upoštevali njen večplastni pomen. Dokler v muzeju ne bomo zagotovili vseh predpogojev, bo ostala pod morjem, ker je tam, na ta način zavarovana, najbolj varna,« pravi Ida Koncani Uhač.



Slovenski arheolog Andrej Gaspari, ki je sodeloval pri od raziskavah nekoliko mlajših šivanih ladij pri Zatonu, je menil, da mora stroka res celovito premisliti, v katerih primerih velja tvegati in ladjo preseliti iz morja. »Tudi v Koprskem zalivu imamo še nekoliko večjo in verjetno bolje ohranjeno ladjo Auro iz prvega stoletja našega štetja, o kateri pa razmišljamo, da bi jo dvignili in prestavili na drugi del morskega dna, ker je zdaj na območju sidranja velikih čezoceank in je to lahko zelo uničujoče zanjo. Eden od načrtov je predvidel, da bi jo preselili na morsko dno na območju Simonovega zaliva. Vsekakor pa je bolje, da ostane v morju, kjer lahko tisočletja kljubuje času.«

Ostanke stare ladje v Pomorskem muzeju Piran si je z zanimanjem ogledal tudi ustanovitelj ribiškega muzeja v Križu in ladjedelski strokovnjak Franco Cossutta, ki se kar ni mogel načuditi tri tisoč let stari dovršenosti in ladjedelskemu znanju: »Človek ne more verjeti, da so ladjo sešili. To so bili posebne vrste krojači. Neverjetno, ladjo so krojili brez ladijskih načrtov. Morali so imeti šesti čut za pomorstvo in bili zelo izkušeni pomorščaki. Brez tega ne bi mogli napraviti takšne ladje. Kje pa! Ladjo so šivali, ker niso imeli ustreznih žebljev, ali pa so se bali korozije. Klobuk dol, bi rekli Francozi!«
 

Koliščarji iz Zambratije

Najdba šivane ladje je odprla še skoraj večjo arheološko senzacijo. Le dobrih 50 metrov stran od najdene šivane ladje so arheologi odkrili ostanke prazgodovinskega koliščarskega naselja, kakršnih je zelo malo ob sredozemski obali. Staro je okoli šest tisoč let. Prazgodovinska kolišča so sicer znana na kopnem, ob jezerih, rekah, v močvirjih, kot denimo mostiščarji z ljubljanskega barja. Med poznim neolitikom in zgodnjo bakreno dobo, 4230 do 3980 let pred našim štetjem, so v Zambratiji na površini 10.000 kvadratnih metrov ljudje živeli v lesenih hiškah na hrastovih kolih tik ob morju.

Ida Koncani Uhač trdi, da kolišče nima prav nobene zveze s tri tisoč let mlajšo šivano ladjo. Christian Petretich, ki ni zgodovinar ali arheolog, razmišlja malce drugače. Verjetno ta ladjica res ni pripadala še starejšim prebivalcem bližnjega kolišča, govori pa o kontinuiteti naselbine. Pred šest tisoč leti so živeli na kolih v plitvem morju in se prevažali z drevaki. Tri tisoč let pozneje so ladje šivali. No, zdaj pa se pred Savudrijo sidrajo sodobne turistične plastične jahte z vrhunsko tehnologijo in opremo. Vsakih tri tisoč let prinese kaj novega.