Tri tisoč let

Christian Petretich je fant iz Zambratije. Kar pomni, je v domačem morju nabiral školjke, zasledoval rake, prepričeval ribe. To je počel v peščenem zalivčku, lučaj pred domačo hišo. Nekoč je kakih 150 metrov od obale pod vodo zagledal staro desko, ki je štrlela iz dna. Naslednje poletje deske ni bilo več, ker jo je prekril pesek. Dve leti kasneje jo je morje spet razgalilo in razkrilo še nekaj dodatnih med sabo sešitih desk. Nekega poletja je živahno morje odgrnilo kar sedem metrov starega lesa. Globoko v sebi in podzavestno je slutil, da gre za nekaj nezavedno izjemnega, zato je najdbo razkril sošolcu Nikiju Fachinu. Deske so ostale zakopane v njuni podzavesti.

Leta so tekla, les na morskem dnu se je zdaj kazal, zdaj skrival. Christianov sošolec Niki je čudežno najdbo hranil v spominu. Kasneje je študiral arheologijo in se srečal z mladimi arheologi, ki so tedaj kopali na drugem koncu Savudrije. Povedal jim je za čudne deske na dnu in vzbudil dovolj pozornosti med nadobudnimi arheologi, ki so se naslednjega dne odpravili na potapljaški safari. Leta 2008 so v zalivčku pred Zambratijo odkrili prvorazredno arheološko najdbo: najstarejšo šivano barko v Sredozemlju. Kričali so od navdušenja in vznemirjenosti. Odkritje je marsikomu od njih spremenilo življenje. Vsi drugi pa smo osupli nad tem, kako vešči ladjedelci in izkušeni morjeplovci so že pred 3000 leti živeli na polotoku, povsem blizu Pirana.

Pred 3000 leti so čoln pustili na plaži, bičali so ga neurja, južni veter in lebičade, gladili valovi, sonce, grizla ga je sol, živali in ljudje. Tri tisočletja so dvignila morsko gladino za dobra dva metra nad plažo. Morje ga je počasi pogoltnilo in ga dolgo zatem navihano izzivalno vrnilo. Kako se je ves ta čas do te mere ohranil, ne vemo. Ampak zdaj vemo, da so bili Histri izurjeni pomorščaki. In to veliko prej, preden so do njih pripluli Rimljani.