Na Radiu Študent bi se pogovarjali z ministrom

Kmalu zatem, ko je Matjaž Zorec postal odgovorni urednik Radia Študent, se je podpisal pod javno protestno izjavo. »Novoizvoljeno uredništvo vstopa v negotove finančne in politične razmere, zaradi katerih smo prisiljeni oddajanje omejiti,« se začne pismo s pol stoletja delujoče radijske postaje.

Medtem ko nekatere države zaradi pandemije sprejemajo posebne sheme pomoči medijem, je ministrstvo za kulturo konec aprila sporočilo, da ne more zagotoviti niti izplačila sredstev iz že lani zaključenega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev. Vsota bo nižja tudi za Radio Študent, ki ima status posebnega pomena, hkrati je financiranje zaradi upada dajatev iz študentskega dela zdaj znižala tudi njegova ustanoviteljica Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU). »Če teh sredstev ne bomo prejeli, Radia Študent, kot ga poznamo, ne bo več,« je za Delo nedavno povedala Ana Kandare, direktorica zavoda Radia Študent. O hudem udarcu govori tudi odgovorni urednik radia Matjaž Zorec.
 

Od ministrstva za kulturo ste prejšnji teden prejeli aneks k pogodbi o financiranju projektov v 2020. Kaj boste naredili?

Aneks smo podpisali in ga poslali. Pogovarjali smo se tudi z drugimi mediji, ki so v podobnem položaju, kot je radio Ognjišče, in menimo podobno, da to podpišemo, saj je bolje imeti nekaj kot nič.
 

Torej je bolje dobiti 30 odstotkov sredstev kot nič?

Da, ker smo mi od tega zelo odvisni, v tem trenutku tudi z vidika likvidnih sredstev. Si pa želimo pogovorov s kulturnim ministrstvom in ministrom. Upamo na najboljše, čeprav zdaj vlada velika negotovost.
 

V Društvu novinarjev Slovenije so medije pozvali, naj aneksa ne podpišejo, saj za njegovo enostransko vsiljevanje ni podlage. Če se medij odloči za podpis aneksa, so opozorili, tudi nima več pravne podlage za dodatne zahtevke in je za preostala sredstva prepuščen dobri volji ministrstva.

Za ta pojasnila so morda bolj pristojni v upravi radia, si pa z našim majhnim proračun ne moremo privoščiti sodnih bitk. Se pa strinjamo z oceno društva. Lahko bi temu rekli tudi izsiljevanje, toda nismo v položaju, ko bi lahko ravnali drugače. Želimo si pogovorov, saj imamo kaj pokazati, delali smo zelo dobro in kljub 30 odstotkom trenutno potrjenih sredstev smo delali stoodstotno. Argumenti so na naši strani in to bi moralo uvideti tudi ministrstvo in poravnati celotni znesek. V aneksu piše, da lahko po rebalansu prejmemo tudi celoten odobreni znesek po prvotni pogodbi, česar se nadejamo.
 

Kako to, da v aneksu ni jasno navedeno, kaj podpisujete?

V njem piše, da bo končna vsota odvisna od proračuna. Najhuje pri vsem je negotovost, ki vlada predvsem pri javnih virih ministrstva za kulturo. Rečejo, da bo vse odvisno od rebalansa, obetajo se počitnice, septembra pa bo spet gneča. So pa tudi drugi mediji v podobnem položaju, ne samo Radio Študent. Toda mi smo zelo odvisni od sodelovanja s kulturnim ministrstvom, saj vsota, ki nam jo namenjajo, pokrije večino naših vsebin. In če bo po rebalansu ostalo sofinanciranje, kot je zdaj predvideno, bo to za nas pomenilo katastrofo. Kar je v naši moči, bomo naredili, da se temu izognemo.
 

Toda aneks ste vendarle podpisali?

Nismo imeli druge izbire. Upamo, da bo ministrstvo razumelo naš položaj in nam bo po rebalansu namenilo preostali znesek.


 

Se je po javni protestni izjavi kaj spremenilo?

V njej smo aneks zgolj omenili, saj še ni bilo nič znanega. Smo pa izpostavili proračun naše ustanoviteljice, Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. Tu smo povsem gotovi, da smo izviseli. Radio Študent je znotraj družine ŠOU potegnil precej kratko.
 

To tudi ni prvo znižanje ustanovitelja.

Zgodovina Radia Študent in ŠOU je dolga in v zadnjih desetih letih pomeni veliko škodo za naš radio. Mislim, da bi se morali bolje razumeti. Smo nenazadnje študentski medij posebnega pomena, poseben status v javnem interesu imamo tudi na področju mladinskega organiziranja. Razumemo, ko pravijo, da imajo zaradi koronavirusne krize manj denarja, toda Radio Študent je med to krizo nemoteno in tudi zelo dobro deloval. Mislim, da so v proračunu ŠOU še rezerve. Smo unikatna institucija, zato bi pričakovali, da bodo imeli vsaj neko osnovno razumevanje, v nasprotnem primeru bo naše delovanje počasi začelo viseti na nitki. Kar imamo zdaj, je negotovost na ministrstvu za kulturo in slabo gotovost proračuna na ŠOU, ki v trenutni vsoti 120 tisoč evrov za leto 2020 za nas spet pomeni boj za preživetje.
 

Gre za dobrih 200 tisoč evrov, ki jih obe instituciji namenita za pol stoletja delujočo radijsko postajo z okoli 300 sodelavci.

Ne govorimo o milijonih, ampak o nekaj deset tisoč evrih, kar je tako malo, da je skoraj nerodno govoriti o tej vsoti. To je nek higienski minimum, ki bi si ga institucija, ki tako dobro deluje, zaslužila tudi v prihodnje, ne da se še to znižuje. Je pa problem, da med nami in ŠOU trenutno ni pogovorov, čeprav bi si jih sam želel.
 

Jih morda ni zato, ker Radio Študent nastavlja ogledalo ŠOU?

Površinsko in na prvo žogo je to morda slabo, toda na dolgi rok je po mojem dobro, da ima ustanovitelj medij, ki ni vazal ali hlapčevski medij, ampak poroča o stvareh, kot so, in to brezkompromisno. Tudi glede na aktualno stanje v medijih je to vredno veliko.
 

Kaj bi pomenil najslabši scenarij za Radio Študent?

Če bi dobili od ministrstva samo 30 odstotkov sredstev in v ŠOU ne bi pokazali razumevanja, bi to pomenilo zelo težek udarec. Manj živega programa. Že tako smo zaradi upada virov v marketingu in upada sredstev ŠOU v varčevalni shemi, če bo ministrstvo zagotovilo zgolj po aneksu fiskirani znesek, ne vemo več, kje naj varčujemo.
 

Leta 1969 ste začeli s tremi urami oddajanja. Bi bili zdaj prisiljeni kaj podobnega?

To ne, toda program bi se bistveno zmanjšal. Radio Študent v normalni kondiciji oddaja 17 ur živega programa na dan, in to z najnižjo denarno vsoto vseh časov in verjetno tudi na svetu. Smo tudi izobraževalna institucija, ki posreduje znanje novinarjem, kritikom, tehničnim radijskim delavcem in napovedovalcem, na leto imamo okoli 40 novih sodelavcev. Zato najhujši scenarij ne bi pomenil samo udarca za radio, ampak za neodvisni medijski svet, mladinski sektor in za izobraževanje na področju medijev.
 

Kaj je z idejo, da bi v ustanoviteljstvo Radia Študent vstopila univerza?

To je stara ideja, a mi o njej zagotovo še naprej razmišljamo. Sedanja zakonska ureditev ne omogoča vstopa univerze kot javne institucije v soustanoviteljstvo, ker bi s tem Radio Študent izgubil status nevladne organizacije. V tem trenutku pripravljamo programsko sodelovanje z univerzo, a je šele v začetni fazi. Želimo si dolgoročnega sodelovanja, ki bi nam pomagalo pri stabilnejšem financiranju. To, kar zdaj dobimo od ministrstva in ŠOU, je podlaga za naše nadaljnje projektno financiranje, ki je trenutno največji vir financiranja radia. Toda brez teh sredstev tudi ni mogoče pridobiti projektnega financiranja, saj to navadno zahteva sofinanciranje. Zdaj razmišljamo o številnih možnostih, kako se rešiti iz situacije.
 

In pri tem, kot pravite, računate na dialog?

Radio Študent je vedno pripravljen na dialog, tudi nočemo biti v poziciji, ko bi izsiljevali. Na ŠOU smo tako podali zelo razumen predlog podpore za letos, a žal doslej ni bil potrjen. Pripravljeni smo se pogovarjati, razumemo tudi stiske drugih, tudi stisko ministrstva, da država varčuje, a zakaj bi varčevala samo pri sofinanciranju medijev.
 

Pri obrambi zdaj ne bodo varčevali.

Lahko bi prodali kakšen tank, če jih še imamo. In zaradi že odobrenih 70 tisoč evrov za Radio Študent, ki bi jih sprva morali dobiti z ministrstva za kulturo, slovenska kultura ne bo propadla.