Zakaj zdaj obujati najtemnejše poglavje zgodovine

Tržiški muzej je v nekdanji vojaški­ karavli na Ljubelju odprl novo enoto, posvečeno nekdanjemu koncentracijskemu taborišču Ljubelj jug, ki je bilo ena od 50 podružnic matičnega taborišča Mauthausen. Nacisti so ga postavili za gradnjo ljubeljskega predora na strateško pomembni cestni povezavi med tretjim rajhom in njegovimi zasedenimi južnimi ozemlji. Med letoma 1943 in 1945 je v taborišču, ki je bilo postavljeno na okupiranem ozemlju z večinoma slovenskim prebivalstvom, v nemogočih razmerah delalo več kot tisoč jetnikov.

Osrednji del sodobne, interaktivno zasnovane razstave je posvečen nekdanjemu taborišču in jetnikom oziroma njihovim usodam. Postavljavci – avtorica besedil in izbora fotografij Jana Babšek, sicer direktorica Tržiškega muzeja, strokovni sodelavci muzeja Vilja Lukan, Boštjan Meglič, Bojan Knific in Anže Bizjak ter zunanja sodelavka, oblikovalka Mojca Turk – so tematsko izpostavili sistem terorja v brezpravnem sistemu taborišča, precejšnjo pozornost pa namenili­ jetnikom, vzrokom za njihovo aretacijo ter okoliščinam, zaradi katerih so bili deportirani na Ljubelj. Sredstva za postavitev sta zagotovila ministrstvo za ­kulturo in občina Tržič.



Jana Babšek je povedala, da so z razstavo hoteli odgovoriti na vprašanje, zakaj je v 21. stoletju treba obujati eno od najtemnejših poglavij zgodovine človeštva. »Razmislek poskušamo s pomočjo vodnikov izvabiti predvsem prek pedagoških programov. Ko omenjamo domačine, ki so pomagali jetnikom, govorimo o državljanskem pogumu. Opozorimo, da lahko totalitarni sistemi obstajajo le, če za njimi stoji ogromna mreža nasilja. Ta del zgodovine je bil z industrijskim ubijanjem najnižja točka, iz tega so nastale človekove pravice. Tega ne smemo nikoli pozabiti ali ponoviti. Totalitarni sistemi so osnovne človekove vrednote obrnili na glavo. V taboriščih niso bili vsi enaki, nekateri so bili boljši in v imenu tega uničevali druge.«

Izpostavljajo teme, ki dajo misliti, je dodala direktorica muzeja. Razstavo si je priporočljivo ogledati z vodnikom Tržiškega muzeja.

Bolne in onemogle vozili v Mauthausen

V taborišču na Ljubelju je hkrati delalo in bivalo približno 1300 jet­nikov, ki so bili državljani Francije (800), Poljske (450), Sovjetske zveze (188), Jugoslavije (144, med njimi največ Slovencev) in drugih evropskih držav: Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije in Nizozemske. Leta 1944 so privedli 15 judovskih ujetnikov iz Madžarske, a so jih kmalu poslali v Mauthausen. Večina je bila političnih zapornikov, peščico so zaprli zaradi zavračanja prisilnega dela oziroma med racijami.

Razmere so bile krute – zaporniki so pomanjkljivo oblečeni in obuti s primitivnim orodjem vsak dan delali na mrazu, trpeli neznosno lakoto, ob tem so jim kapi in pripadniki SS nenehno grozili s terorjem in smrtjo. Na delo so hodili peš, dan je bil dolg. Vstajali so ob pol petih zjutraj, po skromnem zajtrku odšli na gradbišče, se vrnili na kosilo in znova nazaj k predoru

Na Ljubelju je preminilo 40 jetnikov; bolne, kaznovane in onemogle so prepeljali v Mauthausen, kjer jih je večina umrla. Predor, dolg 1566 metrov, so predrli v osmih mesecih in ga dograjevali do konca vojne. Sedmega maja leta 1945 so taboriščnike z Ljubelja izpustili, a so enote SS nejugoslovanske ujetnike spet zajele in jih med umikom skozi ljubeljski predor na Koroško uporabile za živi ščit. Kasneje jih je v Rožu osvobodila partizanska vojska.

Pomemben del razstave so civilni delavci in domačini iz Tržiča, ki so pomagali jetnikom. Kljub prepovedi stikov so jim tihotapili pošto, cigarete, kruh ter omogočali stik s svojci. Pomembno vlogo pri tem je imel domačin z Golnika, inženir Janko Tišler, ki je leta 1944, ko so Nemci odkrili, da pomaga ujetnikom, pobegnil k partizanom. Eden od nekdanjih jetnikov, Francoz Gaston G. Charlet, je v knjigi Kaznilnica v snegu, zapisal: »Prebivalci, katerih ponos in dostojanstvo bi bilo lahko vzgled drugim evropskim narodom, so nas sprejeli z naklonjenostjo, kljub temu, da so nas esesovci najavili kot nevarne zločince. Pomoč, ki so nam jo nudili že vse od prvega trenutka, ko smo prišli na Ljubelj, in vse do konca, nam je pokazala vašo naklonjenost in najgloblja čustva, ki ste jih gojili do nas in za katera se vam hvaležno in iskreno zahvaljujemo.«

Na razstavi tudi o sodnem procesu

V zaključku razstave se avtorji osredotočijo na sodni proces v Celovcu, na katerem je leta 1947 britansko vojaško sodišče obsodilo nekatere storilce z Ljubelja. Taborišče je sprva vodil komandant, pripadnik enot SS Julius Ludolf, ki pa ga je dokaj hitro zamenjal Jakob Winkler. Oba sta bila po vojni obsojena in usmrčena, za razliko od zloglasnega zdravnika dr. Siegberta Ramsauerja, ki je bil v Ljubelju odgovoren za zdravljenje esesovcev, civilnih delavcev in internirancev.

A slednjih ni zdravil, pač pa jih je evtanaziral z bencinsko injekcijo ali pa poslal v Mauthausen. Ramsauer je bil na procesu obsojen na dosmrtno ječo, vendar so ga leta 1954 pomilostili. Od tedaj je v Celovcu opravljal zdravniško službo, povzpel se je celo na mesto vodje oddelka. Umrl je v Celovcu leta 1991, izhaja iz podatkov Tržiškega muzeja.



Ni znano, koliko taboriščnikov z Ljubelja je danes še živih. Predvsem njim v spomin in mlajšim generacijam v opomin služi nova razstava na območju koncentracijskega taborišča Ljubelj jug. Pred vhodom v taborišče so že lani postavili nove informacijske panoje, ki v šestih jezikih – slovenščini, angleščini, nemščini, francoščini, poljščini in ruščini – nagovarjajo obiskovalce spominskega parka. S tem so želeli predvsem tranzitne turiste, ki v Slovenijo prihajajo skozi ljubeljski predor, poučiti o tragičnih dogodkih, ki so se tam dogajali v medvojnih letih.