Zakaj v galerijo, ko je vse mesto lahko galerija

Mednarodni sejem sodobne umetnosti Viennacontemporary, nekdaj imenovan Viennafair, občinstvu – predvsem galeristom, kustosom in zasebnim zbiralcem – omogoča vpoglede v sodobno umetnost držav srednje in vzhodne Evrope. Lani je bil eden od redkih dogodkov, ki so ga kljub omejitvam zaradi koronavirusa priredili v klasični obliki, čeprav so mnoge galerije sodelovale na daljavo, in absentia. O letošnjem so na začetku leta povedali, da so ga s konca septembra zaradi spremembe datumov sejma Art Basel premaknili na prvi septembrski konec tedna. Začel se je danes, sklenil pa se bo v nedeljo.
 

Lucija Rosc: Spajkanje 1. Podiplomska študentka fotografije do tematike tihožitja pristopa izrazito sodobno. Foto Galerija Fotografija

Sejem na gradbišču

To ni bila edina sprememba enega od 20 najpomembnejših umetnostnih sejmov na svetu in prvega, ki po tradiciji začne jesensko umet­niško sezono na Dunaju: namesto v dvorano Marx Halle, kjer so sejem prirejali od leta 2015, so Viennacontemporary letos preselili v stavbo Stare pošte, Alte Post, kjer pravkar poteka velika prenova. Za Novo Staro pošto je odgovorna dunajska umetniška skupina Sha (za tem imenom se skriva multimedijski umetnik Andreas Rodler), ki se ukvarja z raziskavami percepcije in je podoben prenovitveni projekt izvedla v stari glavni pošti v Leipzigu.



Njihovo geslo je prekulturjenje prostora, Raum durchkunsten, častitljivo stavbo, ki je bila sto petdeset let sedež avstrijske pošte, pa nameravajo spremeniti v muzej nove vrste: prostor bodo na različnih točkah prebodli z različno intenzivnostjo, so zapisali, medijski muzej ne bo statična struktura, ampak dinamičen proces, ki bo historično stavbno površino revitaliziral s sodobnim umetniškim pristopom. Na dominikanskem dvorišču Stare pošte bodo dodali 360-stopinjsko sferično »izkušnjo za vse čute«, v okviru Viennacontemporary bo kot vpogled v trenut­no stanje skrivnostnega projekta ekskluzivno na ogled prostorska instalacija Nucleus.
 

Sejem, ki se širi v mesto

Nov je tudi umetniški direktor sejma: doslejšnja direktorica ­Johanna Chromik se je po dveh letih poslovila, za njenega nasled­nika je bil izbran Boris Ondreička, slovaški umetnik, avtor in kurator, nekdanji direktor slovaške umetniške iniciative Tranzit in od leta 2012 kurator TBA21 (sklada Thyssen-Bornemisza Art Contemporary), ki živi v Bratislavi, dela pa na Dunaju. Napovedal je, da se je vodstvo sejma posvetilo premisleku o tem, s kakšnimi pričakovanji se bodo spoprijemali umetniški sejmi, dodal je, da jih posebej zanima nova kultura odkrivanja oziroma novo razumevanje umetniškega ustvarjanja.

Sejem se z njegovim prevzemom vodenja delno spreminja, z inovativnim eksperimentalnim formatom se odpravlja iz enega galerijskega prostora v mesto, s projektoma Curated by (letošnja tema je komedija) in Invited by VC (v ta projekt je vključena tudi dunajska izpostava ljubljanske galerije Photon oziroma galerija kulturnega združenja Photon Wien) bo s sodelovanjem izbranih dunajskih galerij mesto spremenil v umetniški prostor, iz umet­nostnega sejma pa enostavno v nekaj več.

O tem je Ondreička povedal: »Naš cilj je, da bi bil Viennacontemporary več kot le sejem, izkoristiti hočemo vse bogastvo mož­nosti, ki jih takšen sejem ponuja, poskušali bomo razširiti fokus prireditve in se odpreti vsem kulturnim in družbenim skupinam. Dunaj je bil od nekdaj kulturno središče, ne le med vzhodom in zahodom, ampak tudi med severom in jugom. Veliko se lahko naučimo iz vloge, ki sta jo Dunaj in Avstrija odigrala v letih evropske razdelitve: nevtralnost kot mož­nost za mediacijo in pogajanja.«


 

Komedija in tragedija z roko v roki

Curated by združuje 24 dunajskih galerij, od uveljavljenih do tistih, ki se šele prebijajo na galerijsko prizorišče, kuratorjem in umetnikom je bila letos ponujena v raziskovanje tema komedije oziroma komedičnosti. Za intonacijo jim je bil esej Estelle Hoy, berlinske pisateljice, umetnostne kritičarke in aktivistke, ki je doktorirala s temo o sodobni feministični eksperimentalni literaturi. Naslovila ga je Nihče ne ve, kam vodi ta esej, v njem pa je na rahlo kaotičen način orkestrirala različne izzivalne zastavke, ki naj bi spodbudili izbor enako izzivalnih umetniških del.



V zapisu je za uvod uporabila zamaskiranega Michaela Jacksona, ki je pred dvema desetletjema z balkona berlinskega hotela na čudaški način razkazoval svojega sina, to podobo je uporabila za razlago moči karnevalske komedičnosti, ki s hipno humornostjo, o kateri se zdi, da ne more imeti posledic, posledice ravno producira tudi v nepričakovanih smereh. Komedičnost je po njenem mnenju s svojimi filozofskimi načeli neizogibno povezana s tragičnostjo, daje nam priložnost, da pogledamo na svet drugače in se tudi obnašamo drugače, dovoli nam, da se ne nadzorujemo, da nas je strah ali da strašimo. Koncepti karnevalskosti po avtoričinem mnenju brišejo meje med tragičnim in komedičnim, karneval je kratkoživa parodija, ki obstaja v nenehni povezavi s tragedijo in je zato tudi učinkovito politično orožje.

Estelle Hoy se dotakne tudi raziskav tradicije karnevalskosti Mihaila Bahtina in povzame misel ameriškega teoretika filma Roberta Stama, da je karneval z vključevanjem vsega, kar je marginalizirano in izključeno, norosti, škandaloznosti, naključnosti, osvobajajoč izbruh drugosti, ki s festivalskim smehom prinese simbolično zmago nad smrtjo, nad vsem, kar je sveto, in nad vsem, kar omejuje in zatira. »Učinek karnevalskosti ni nič drugega kot revolucija,« je poudarila avtorica in dodala: »Komedija in tragedija hodita z roko v roki.«
 

Novi impulzi iz kreativnega središča

Leta 2019 je na sejmu sodelovalo več kot 110 galerij iz 26 držav, lani so ukrepi za preprečitev širjenja koronavirusa to število znižali, predstavilo se je okrog 65 galerij iz 16 držav. Z letošnjo prireditvijo začenjajo dolgoročno zastavljeno tranzicijo k bolj fleksibilnemu, decentraliziranemu sejmu, ki bo ponovno vzpostavil pomembno vlogo umetnika na umetniškem trgu (sejmi, piše v enem od poročil, poganjajo umetniški trg, na njih je bilo po podatkih sejma Art Basel pred dvema letoma sklenjenih 40 odstotkov galerijskih nakupov) in bolje odseval čas, v katerem ­živimo.

Skladno z decentraliziranim konceptom bo Viennacontemporary v letu, ki ga še zmeraj zaznamuje covid-19, v Stari pošti, ki je bila dolgo zaprta, ponudil na ogled izbrana dela iz 25 galerij srednje in vzhodne Evrope in razdelek Cona 1, v katerem je sedem galerij postavilo samostojne predstavitve umetnikov, mlajših od štirideset let, ki živijo, ustvarjajo ali so študirali v Avstriji, hkrati pa v okviru programa Contemporary Vienna, Sodobni Dunaj, še bogat program vodenih ogledov po štirinajstih izbranih dunajskih galerijah ter niz javnih pogovorov in drugih dogodkov. Ravno ta del sejma bo vabil obiskovalce k raziskovanju Dunaja kot umetniškega prostora in mednarodnih dimenzij v lokalnem okolju. Da bo odkrivanje lažje, so pripravili poseben zemljevid mesta, s katerim bo mogoče hitro najti točke, na katerih so na ogled dela sodobne umetnosti.
 

Razširjanje pogleda javnosti

V Coni 1, ki je od leta 2015 eno od najbolj obiskanih prizorišč sejma, so na ogled dela sedmih umet­nikov, ki jih je izbrala kuratorka Franziska Sophie Wildförster: Olivie Coeln (Georg Kargl Fine Arts), Kathi Hofer (Gabriele Senn Galerie), Katharine Höglinger (Wonnerth Dejaco), Nikite Kadana (Voloshyn Gallery), Jelene Micić (Galerie3), Michèle Pagel (Meyer Kainer) in Dana Vogta (Shore). Kuratorka je ob napovedi sejma povedala, da je Dunaj geografsko in kreativno središče z bogato zgodovino in še zmeraj preseneča z novimi impulzi.
Po njenem mnenju to ni le posledica dveh odličnih umet­niških akademij in zanesljivega državnega financiranja, ampak tudi splošnih sprememb: pogled javnosti se v času kriz oddaljuje od nekdaj nevprašljivih umet­niških in finančnih metropol, Viennacontemporary pa pod vodstvom novega umetniškega direktorja ni le poskus upodobitve in definiranja te dinamike, ampak tudi njene razširitve.
Cona 1 po kuratorkinem mnenju odseva vitalnost Dunaja, z ravnovesjem med uveljavljenimi starimi galerijami in prostori mladih umetnikov predstavlja tudi tiste, ki doslej niso doživeli veliko pozornosti – to so po njenem nekakšni umetniški laboratoriji, v katerih je mogoče formulirati nove pristope, od feminističnih, prek družbenoekonomskih, do ekoloških.

Za vstop na vsa prizorišča Vienna­contemporary je treba ­imeti potrdilo o cepljenju, testiranju ali prebolevnosti, obiskovalcem priporočajo nošenje zaščitnih mask, čeprav je vstop na priredit­ve prost, si je treba čas obiska rezervirati na spletni strani sejma, saj je število obiskovalcev posameznega prizorišča omejeno, na vodenih ogledih do 15 ljudi, na pogovorih do 50 ­obiskovalcev.