Velike zgodbe so spet zanimive

»Poudarjena družbenokritična­ nota brez estetizacije problemov.« Tako je letošnji Festival fotografije v Mariboru opredelil umetniški vodja projekta Vasja Nagy-Hofbauer. Festival, letos v peti izdaji, je še za spoznanje bolj obsežen ter vsebinsko ambiciozen, na šestindvajsetih prizoriščih je na ogled trideset razstav.

Nagy-Hofbauer, umetnostni zgodovinar, kurator in kritik, ki že sedem let živi in deluje na Dunaju, je imel pri izboru proste roke, edina omejitev so bile finance, zato si prenosa nekaterih del, katerih transport ali zavarovalna premija bi bili previsoki, niso mogli privoščiti. Napravil je kakovosten mednarodni izbor, predstavljajo se številni renomirani domači in tuji avtorji, večina se je udeležila tudi nedavnega odprtja, izjemi sta bila fotografa iz Indije, za katera bi bila tovrstna logistika finančno prezahtevna.

Tema letošnjega festivala je krajina, kar ponuja dovolj široko avtorsko izhodišče, in izpeljave so različne. Po besedah umetniškega vodje je to res klasičen motiv, ki je ob portretu in tihožitju del železnega repertoarja vizualnih umetnosti, vendar je ta kategorija v zadnjih letih polje interpretacij tudi in predvsem človekovega vpliva na naravo in okolje, zaradi česar je dobila drugačen status. Pristopi so lahko univerzalni ali fragmentirani, skladno s tem se spreminja tudi kontekst. Fotografske tehnike in formalna vprašanja so še vedno izziv, vendar so primarne vsebinske konotacije, od ekologije in politike do znanosti in imaginacije. »Zgodbe oziroma kar velike zgodbe so spet zanimive,« je dejal Nagy-Hofbauer. Če je še pred kratkim veljala osrednja pozornost vsakdanjim temam brez posebnega suspenza, ki so se nemalokrat izgubljale v prozaični, velikokrat kar banalni naraciji ali sterilni dekorativnosti, se je položaj v zadnjem času spremenil, prav tako sporočilo.


 

Opus Miša Hochstätterja

Čeprav na festivalu prevladujejo dela, ki so nastala v zadnjih letih, je na tem področju nedvomno zanimiv opus mariborskega fotografa Miša Hochstätterja, ki se s ciklom okoljsko kritičnih fotokolažev Nature morte, nastalih že v sedemdesetih letih preteklega stoletja, uvršča med pionirje na tem področju. Na festivalu je tudi nekaj utopičnih oziroma distopičnih vizualizacij, kot sta sklopa avstrijskih fotografinj Sisse Micheli in Simone Reisch. Zadnja se ukvarja z urbanimi utopijami in delo na terenu dopolnjuje s kolažnimi tehnikami in 3D-učinki, medtem ko se Sissa Micheli predstavlja tako s fotografijami različnih dimenzij kot z videoprojekcijami, saj so se na mariborskem festivalu odločili, da bodo kljub fokusu na klasični fotografiji uvrstili v program tudi video, instalacije in druge prostorske postavitve.

Bolj stvaren je kronistični zapis Dan po jutrišnjem Bojana Radoviča, ki je dokumentiral 170 dreves, ki so v Hirošimi prestala eksplozijo atomske bombe, čeprav je to zapis drevesnih mikrostruktur in s tem tekstura materialov s posebnim simboličnim pomenom. Indijska fotografa Siddharth Behl in Mouhamad Moustapha se posvečata podnebnim spremembam, pravicam žensk ter položaju zapostavljenih in pozabljenih, njune fotografije je mogoče videti na prostem na Koroškem mostu. Na razkorak med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo opozarja Lin Gerkman, njegovi afriški fotografski zapisi s soočanjem arhaično plemenske in digitalne dobe so primer domiselnega ­fotožurnalizma.



Nekaj je tudi historičnih reminiscenc, recimo cikel fotografij Imreja Szaba Devetdeseta, ki obujajo spomin na čase balkanskih konfliktov, ki jih je avtor preživel na bojiščih na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Tam ni nastopal toliko v vlogi vojnega reporterja, temveč je sprem­ljal izjemne situacije in predvsem čustveni odziv vpletenih. V to kategorijo bi pogojno spadala serija fotografij krajinske arhitektke Ane Kučan, ki s fotografijami parka v Versaillesu kontrastno postav­lja obdobje baročnega oblikovanja vrtov in današnjega odnosa do starih parkov. Veliko je tudi metjejsko dovršenih in estetskih izpeljav krajinskih motivov, med katerimi zlasti izstopa Bojan Golčar ki, tako kot človek radikalno posega v naravo, tudi sam posega v fotografijo, spreminja konture, gradacije in barve ter dodaja madeže in praske.



Maribor je eno od redkih slovenskih mest s specializirano fotografsko galerijo, vendar je Fotogalerija Stolp sorazmerno majhna, zato so morali organizatorji programske sklope razpršiti na veliko manjših prezentacij. Je to hendikep? Po mnenju direktorja festivala Branimirja Ritonje je to lahko tudi prednost, ne nazadnje so lokacije blizu in jih je mogoče obhoditi v kratkem času. V velikem številu se predstavljajo tudi člani Fotokluba Maribor, festival zaokrožuje tudi velika retrospektiva Stojana Kerblerja v Umetnostni galeriji Maribor, tako da bo mesto do konca meseca nedvomno osrednja slovenska fotografska destinacija. Ritonja, ki bo v okviru festivala predstavil tudi film o znamenitem Mariborskem krogu, si ob tem želi nekaj več posluha za finančno podporo države, mesta in sponzorjev. Letos imajo na voljo le 13.000 evrov, kljub skromnemu proračunu jim je uspelo pripraviti dovolj reprezentativen festival in izdati spodoben katalog.