Umetnica je bila prisotna. V Sloveniji

Multimedijska umetnica in pionirka­ bodyarta je obiskala Slovenijo, da bi si ogledala prostore Cukrarne, kjer bodo čez dobro leto dni odprli veliko retrospektivno razstavo del Ulaya in Marine Art Vital. A to ni bila njena edina postaja v Sloveniji.

V sredo je bila namreč v Piranu, na slovesnem zaprtju razstave Confess njenega prijatelja Igorja Andjelića, na kateri je sodelovala z delom Zlata maska. Z Leno Pislak, Ulayevo vdovo in ustanoviteljico Fundacije Ulay, sta obiskali njegov grob (umrl je leta 2020) na piranskem pokopališču, kar je bil, kot je rekla umetnica dan pozneje, za obe izjemno čustven dogodek.

Marina Abramović na grobu Ulaya. Fotografijo je posnela Urša Premik, ki je naredila tudi serijo polaroidnih fotografij - ker je Ulay najraje eksperimentiral v tej tehniki. Njene fotografije bodo tudi uporabljene v filmu Damjana Kozoleta. FOTO: Urša Premik

Dokumentiral ga je režiser Damjan Kozole, ki pripravlja filmski projekt o Ulayu in Marini  z naslovom Footage from Heaven and Hell (Posnetki iz raja in pekla), v katerem bodo tudi še nikoli videni posnetki umetniškega para. Namreč, kot je povedala skrbnica Ulayeve zapuščine Lena Pislak, je med iskanjem gradiva za prihajajočo razstavo Art Vital v Cukrarni našla še nerazvite kolute super 8 mm fillmov. »Bila sta tako brez denarja, da sta kupovala filme s pretečenim rokom trajanja.« Dala jih je Kozoletu, in ko jih je razvil, jih je hotel prvič predvajati Marini ter spremljati njene odzive, ko bo po petdesetih letih prvič videla vsebino filmov.

Posnetki iz raja in pekla bo zelo intimen in nenavaden film, je povedal Damjan Kozole. »Marinin prvi obisk Ulayevega groba na piranskem pokopališču nas bo povedel v sanjski svet super 8 mm filmov, ki jih je Ulay posnel med leti 1979 in 1983 in za katere Marina sploh ni vedela, da so bili posneti - pa čeprav je na večini filmov ona.«

Po celodnevnem snemanju v Piranu si je umetnica v družbi Andjelića in Lene Pislak, Zdenke Badovinac, Kozoleta, Zore Stančič, Urše Premik, predsednice krajevne skupnosti Piran Sandre Lobode, mladega umetnika Ivana Lobode in drugih privoščila kosilo na ladji Podlanica v piranskem mandraču. »Delo Marine in Ulaya me navdihuje že od srednje šole dalje, zato je bila zame res velika čast, da sem se lahko udeležil skupnega kosila z njo. In to v mojem rojstnem mestu. Spoznal sem, da ni samo izjemna umetnica, ampak tudi izjemna osebnost,« je bil navdušen Ivan Loboda. 

Po kosilu je Marina vstopila še v podkast predsednice Nataše Pirc Musar.

Na slovesno zaprtje razstave Confess v piranski cerkvi Marije Zdravja sta prišli skupaj. Predsednica je z občinstvom, med katerim so bila številna imena iz umetniškega sveta, delila besede, ki ji jih je med pogovorom izrekla Marina Abramović, da je navdih za svoje projekte dobila v sanjah.

»Lahko rečem le, da je vse to plod medsebojnega zaupanja in prijateljstva, ki se je razvilo med nami z Marino,« je dejal Andjelić, vidno vzhičen ob posebnem dogodku. »Takoj ko je videla moje prejšnje instalacije, je vedela, katero njeno delo bi bilo najbolje postaviti na osrednji oltar cerkve in tako združiti sakralno in sodobno umetnost,« je dejal.

Svetloba prihaja od znotraj

Umetnica je pozneje v pogovoru za Sobotno prilogo Dela (objavljen bo prihodnji teden) dejala, da je za osrednjo instalacijo, ki krasi cerkveni oltar, dobila navdih v otroštvu, ki ga je večinoma preživljala z babico, izjemno religiozno žensko, ki je bila obkrožena z verskimi podobami in ikonami. »Mislim, da sem se takrat zavedela, da svetloba nikoli ne prihaja od zunaj, vedno prihaja od znotraj in ožari obraz kot svetloba duše.«

Marina Abramović na zaprtju razstave Igorja Andjelića Confess, ki je nastala v sodelovanju s skladateljem Aldom Kumarjem in umetničinim delom Zlata maska (2009). Foto osebni arhiv

Za delo Zlata maska v postavitvi Confess si je premazala obraz z medom, nanj položila zlate lističe in vključila kamero. Ko ji je Andjelić predlagal skupno razstavo, je takoj pristala, sploh ko si je pred tem ogledala njegove instalacije in fotografije. Igor ima zlato oko, je rekla. 

Večer pred tem so v Cukrarni pripravili posebno večerjo, ki so se je udeležili podporniki galerije, umetnosti, različni zbiralci in v zameno za donacijo dobili še nerazstavljeno kopijo fotografije umetniškega dela Ulaya in Marine.

Marina Abramović: »To je bil moj prvi obisk Pirana in moram reči, da je res čudovit. Tako mirno, lepo, meditativno mesto. Prvič po dolgem času sem začutila, da sem stran od vojn in groze, ki se dogaja po svetu.« Foto Blaž Samec

Marina Abramović je v pogovoru za Sobotno prilogo govorila tudi o prvem srečanju z nemškim umetnikom Ulayem, ki je bil edini, ki je po enem od njenih radikalnejših performansov pristopil in ji oskrbel rane. »Bil je najbolj nenavadno bitje takrat, polovico obraza je imel naličeno kot ženska, polovico kot moški.«

Bilo je usodno srečanje, sedla sta v stari kombi in začela nomadsko potovanje po Evropi, ki je trajalo »dvanajst turbulentnih let, od nebes do pekla«, in se končalo z znamenitim performansom, ko sta vsak s svoje strani prehodila Veliki kitajski zid. Srečanje, ki bi se moralo končati z njuno poroko, se je končalo z ločitvijo, ki je bila najbolj dramatični konec ljubezenske zgodbe v zgodovini umetnosti. Kot je povedala, naj bi jo na filmski trak prenesel srbski režiser Srđan Golubović.