Pred stotimi leti se je rodil Edi Šelhaus

»Biti legenda je za moja leta zelo naporno, sem pa vesel, da sem še lahko koristen,« je še ob proslavljanju lastne devetdesetletnice leta 2009 na Ljubljanskem gradu in ob napevih Elde Viler, ki ga je vidno navdušila – oba je pač družila rojstna Primorska, sam se je rodil v Podkraju 15. avgusta leta 1919 –, povedal Edi Šelhaus, fotografski, pa tudi filmski kronist nekaterih usodnih trenutkov na Slovenskem med drugo svetovno vojno, prvih povojnih let na Tržaškem in neprimerno mirnejšega dogajanja v povojnih desetletjih.

Danes bi praznoval stoti rojstni dan. Stoletnike je rad postavljal pred fotografski objektiv, v različnih slovenskih okoljih, tudi v kakem vinogradu. Da bi sam doživel stoletnico, mu ni bilo dano. Umrl je 6. marca leta 2011 v 92. letu starosti v Zbiljah, kjer je preživel zadnja leta.



Status legende je nedvomno imel. Opisovali so ga kot fotoreporterja, v katerega so njegovi mlajši kolegi, kadar koli se je na stara leta pojavil v javnosti, zrli kot v samega papeža, deloval je tudi kot ploden publicist, avtor niza knjižnih izdaj o lastni fotografski poti, denimo v avtobiografiji Reporter, usodah ljudi med vojno in v mirnejših časih, o izpostavljenih dogodkih v povojni družbi in življenju preprostih, anonimnih ljudi, o glasbi, živalih in podobno.


 

Avtor najprepoznavnejših fotografskih dokumentov odpora

Njegovo življenje je bilo kljub rojstvu na Vipavskem razpeto predvsem med Trst, Škofjo Loko in Ljubljano. Tako njegova mati Julijana kot oče Janko sta bila fotografa, družina pa se je iz Trsta v Jugoslavijo preselila zaradi fašizma.

Kot fotograf je začel v materinem fotoateljeju v Škofji Loki in v zgodnjih letih na svojih posnetkih ohranil izsek iz predvojnega življenja na Škofjeloškem, zatem pa je dogajanje med drugo svetovno vojno in partizanščino fotografsko posnel v Beli krajini, na Dolenjskem, Notranjskem in Primorskem, prav tako v osvobojeni Ljubljani ter zatem Trstu, kjer je bodisi skozi fotoobjektiv bodisi na filmski trak (za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti) dokumentiral partizansko zasedbo ter burne dogodke pod zavezniško upravo v prvih povojnih letih. Šelhaus je avtor številnih najprepoznavnejših fotografskih dokumentov partizanskega odpora.



Objavljal je tudi v Primorskem dnevniku in časnikih L'Unità ter Il Lavoratore, po vrnitvi v Slovenijo pa je v povojnih desetletjih deloval za revijo Tovariš, Slovenskega poročevalca in, vse od ustanovitve leta 1959, Delo. Ob omenjenem Fotoreporterju je marsikaj iz njegovih vojnih let mogoče prebrati še v drugih njegovih knjigah; predvsem pripovedi o partizanskem reševanju zavezniških letalcev in ponovnih povojnih srečevanjih letalcev z rešitelji, denimo v knjigah Stotinka sreče, Zbogom, Liberty Bell ali angleški Evasion and Repatriation – Slovene Partisans and Rescued American Airmen in World War II, dve knjigi je namenil tudi usodam živali: Oj, pusti me živeti in Dobro jutro, živali. Nazadnje se je z objavo knjige Fotoreporterjev obračun vrnil k avtobiografskim zapisom in napovedal celo izid novih.


 

Opus, razgrnjen v Muzeju novejše zgodovine Slovenije

Še za življenja je večino svojega opusa in fotografskega gradiva podaril Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, v katerem je – tudi zaradi Delove donacije fotoarhiva – njegovo delo muzealizirano. V muzeju, kjer hranijo kar okoli 160.000 njegovih posnetkov, so pripravili niz njegovih razstavnih predstavitev, do prave, krovne retrospektive in prvega reprezentančnega katloga pa je bilo potrebno čakati dolgo, vse do letošnje stoletnice.



Maja odprt projekt Edi Šelhaus. Retrospektiva kustosinje Jožice Šparovec je v muzeju na ogled še do 29. septembra. Izvrstvna razstava ob najprepoznavnejših fotografovih posnetkih in osebnem gradivu ponuja tudi doslej nevidena dela, v celoti kar okoli 200 fotografij, ki obiskovalca vračajo v nekatere usodne ali povsem vsakdanje trenutke iz slovenske preteklosti. 20. avgusta se bo retrospektivi pridružila še razstava Edi Šelhaus: Fotografski utrinki – izbor Šelhausovih fotografij na temo filma, gledališča ter radia in televizije, ki je bila že na ogled na Ljubljanskem gradu.