Kraljica selfijev

Sama sebi sem muza, sem predmet, ki ga najbolje poznam, je nekoč dejala Frida Kahlo, ena najprepoznavnejših umetnic 20. stoletja, feministična pa tudi modna ikona, katere vpliv vsake toliko časa močno zasuče smernice.

Tega ni mogoče prezreti v kolekcijah zadnjih sezon slavnih modnih hiš in verig hitre mode, kar gre gotovo pripisati tudi maksimalizmu Guccijevega prvega kreativca Alessandra Micheleja. Fridin vpliv je bilo zaznati v zadnjih kolekcijah (tudi lanski) Dolce & Gabbane, v predjesenski kolekciji 2017 modne hiše Etro, bolj sodobno in posredno je njen oblačilni slog v novi kolekciji reinterpretiral newyorški dvojec Cushnie et Ochs in Francoz Roland Mouret. Povzemanja Fride ne smemo videti le v kopiranju vzorcev ali njenih portretih, natisnjenih na kratke majice, pravi Mouret. Njega nagovarja njen duh, to, da nikoli ni priznala poraza in ni dopustila, da bi jo družba ustavila pri uživanju v življenju ali izkazovanju svoje ženstvenosti po tem, ko je njeno telo utrpelo poškodbe.

Svoje oprijete obleke, ki se na prvi pogled zdijo celo v nasprotju z estetiko Fride Kahlo, pojasnjuje z besedami, da ženske v njegovih oblačilih ne gledaš ne v zadnjico ne oprsje, temveč v oči. Kako daleč je segla Fridina priljubljenost, je lani pokazala celo britanska premierka Theresa May, ko si je za konferenco svoje konservativne stranke nadela zapestnico s Fridinimi portreti. Je pozabila, da je bila Frida Kahlo komunistka, poročena z enim ključnih mož mehiške komunistične stranke, umetnikom Diegom Rivero, in da je bil njun tesni prijatelj, ki se je za dve leti v drugi polovici 30. let umaknil celo v njuno hišo, sovjetski revolucionar in ustanovitelj Rdeče armade Lev Trocki?

Kot Che Guevara

Toda Frida Kahlo, ki je danes tisto, kar je bil Che Guevara v 90. letih, je bila za modno ikono prepoznana že za časa življenja. Fotografirana ob agavi, v bluzi z naborki, dolgem krilu in ovita s starim izvezenim šalom, se je že leta 1937 pojavila v ameriški izdaji Vogua. Leta 1939, ko je obiskala Pariz, pa je navdihnila modno oblikovalko Elso Schiaparelli, da je ustvarila tako imenovano obleko gospe Rivera (La Robe Madame Rivera).



V drugi polovici 20. stoletja se je Fridin duh vidneje prebudil leta 1983, tri desetletja po njeni smrti, ko je ameriška umetnostna zgodovinarka in poznavalka latinskoameriške umetnosti Hayden Herrera v biografiji Frida: A Biography of Frida Kahlo opomnila na njeno popkulturnost. Petnajst let pozneje je »vstopila« v visoko modo – Jean Paul Gautier je v svoji pomladni kolekciji 1998 predstavil nekakšno mešanico Fride Kahlo in Marilyna Mansona –, leta 2002 jo je v biografskem filmu Frida v kinematografe pripeljala še Salma Hayek. Ko je dve leti zatem umrl Diego Rivera, je znova »oživela«, saj so na ogled prišle še vse druge njene intimne podrobnosti. Po smrti je Rivera namreč v sobo zaklenil vse njene predmete, tudi ličila, nožno protezo in mavčne steznike, in zaukazal, da jo lahko odklenejo šele po njegovi smrti. Takrat so vse te predmete razstavili v Fridini hiši muzeju v Coyoacánu na obrobju Mexico Cityja, znani kot Modra hiša, kjer se je rodila, živela in leta 1954, stara 47 let, tudi umrla.
 

Prvič zunaj domovine

Teh okoli dvesto predmetov bo čez mesec in pol prvič na ogled zunaj Mehike. V drugi polovici junija bodo v londonskem muzeju Viktorije in Alberta odprli razstavo Frida Kahlo: Making Herself Up (Frida Kahlo: Stvaritev same sebe), ki bo razširjena postavitev tiste iz muzeja Fride Kahlo iz leta 2012 in bo poleg osebnih predmetov obsegala tudi njene slike in fotografije z Diegom Rivero in njunega kroga prijateljev, med katerimi je bil poleg Trockega pionir surrealizma André Breton. Mehika je namreč v 20. in 30. letih veljala za liberalno državo, to obdobje mehiške renesanse pa je privlačilo tuje umetnike, pisatelje, fotografe in filmarje.



Razstava v središče postavlja predvsem to, kako se je umetnica skozi umetnost, oblačila in slog borila s travmami, ki jih je doživela v mladosti, in si zgradila povsem samosvojo identiteto. Zaradi otroške paralize je imela stanjšano nogo, pri 18 letih pa je kot potnica avtobusa doživela hud trk z vlakom in ga čudežno preživela, a za posledicami trpela vse življenje. Tri mesece je bila cela v mavcu, tudi pozneje je nosila korzete iz mavca, da so ji podpirali hrbet. Leta 1953, leto pred njeno smrtjo, so ji zaradi gangrene amputirali še nogo. Velika želja, da bi povzela nacionalno identiteto, jo je vodila v umetnost in k zanimanju za tradicijo staroselcev, s svojim izstopajočim videzom in oblačilnim slogom pa je izkazovala tudi politična prepričanja in spolno usmerjenost (spuščala se je v odnose tako z moškimi kot ženskami) kot svoje mešano poreklo ter povezanost z mehiško identiteto.

Tradicionalna oblačila zlasti iz matriarhalne kulture Oaxace je kombinirala s kosi, ki jih je ustvarila evropska moda, s poudarjanjem svojih nepravilnosti pa je opozarjala na lepo v grdem. Skoraj zraščene obrvi je rada združila s potezo črnega svinčnika, dlačice nad ustnico je slikala tudi na avtoportretih. Vse to pa se še danes zdi družbeno nesprejemljivo. Oktobra lani je bila švedska manekenka Arvida Byström na družbenih omrežjih tarča sovražnih komentarjev in celo groženj s posilstvom, ker je v Adidasovi oglasni kampanji nastopila z neobritimi nogami.

Glamurozna in prefinjena

»Nisem prepričana, da je moda glamurizirala Frido Kahlo oziroma iz nje naredila svetnico. Mislim, da je bila že tako ali tako neverjetno glamurozna in prefinjena,« je povedala soavtorica nove razstave Circe Henestrosa. Kahlova je rada nakupovala oblačila, všeč so ji bile zlasti barve in tkanine. Tudi njeni avtoportreti so izjemno dekorativni, njena v eno potezo združena obrv pa se zdi kot logotip Nika, so zapisali v Guardianu.

Zdi se, da današnje oblikovalce navdihujeta predvsem njena osebnost, način, kako je znala nositi oblačila. Navsezadnje je poslikala tudi mavčne korzete, ki jih je nosila zaradi nesreče. Na enem sta srp in kladivo, ki odsevata njeno komunistično prepričanje, in fetus, ki izkazuje bolečino zaradi nezmožnosti biti mama. Tudi iz proteze noge je izdelala stiliziran predmet, obut v rdeč usnjen škorenj z izvezenimi rožami. Privlačnost Fride Kahlo se kaže tudi v tem, da je bila pred svojim časom. Njeni (intimni) odnosi z moškimi in ženskami, njena nagnjenost k oblekam so ključni za to, da jo vidimo kot sodobno modno ikono. Susana Martinez Vidal, ki je napisala knjigo Frida Kahlo: Fashion as the Art of Being (Frida Kahlo: Moda kot umetnost bivanja), k Fridini aktualnosti dodaja še njen aktivizem. Bila je ena prvih žensk, ki so z modo razširjale feministično sporočilo o neodvisnosti, delu in enakosti, ustvarila je sama sebe kot znamko, bila je prava kraljica selfijev, in to skoraj stoletje pred globalno obsedenostjo s samim seboj. Najbolj fascinantno se ji zdi to, da je »napol Indijanka, ki ni pripadala zahodnemu svetu, ki ni bila v šovbiznisu (ni bila ne igralka, ne pevka, ne plesalka), postala ena najbolj ikoničnih žensk 20. stoletja, tako kot Marilyn Monroe, Jackie Kennedy in Maria Callas«.