Kje začeti, če ne prav v Narodni galeriji?

 

Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije ob odprtju spominske plošče v Postojni, 18. junija 2018

»V jubilejnem letu, ko Narodna galerija praznuje stoletnico, se s ponosom spominjamo svojih korenin. Najprej društvo in pozneje nacionalno ustanovo je ob začetkih in pozneje pomembno sooblikoval pravnik, gospodarstvenik in eden največjih mecenov med Slovenci dr. Fran Windischer. Bil je soustanovitelj in v letih med 1928 in 1946 predsednik društva Narodna galerija. Neprecenljive so njegove donacije umetnin tako Narodni galeriji kakor pozneje Moderni galeriji. Današnji čas ne deli njegovega humanističnega in socialnega creda, namreč, da je dolžnost tistih, ki jim je bila sreča mila, pomagati drugim, niti ne Windischerjeve narodne in državotvorne drže, da moramo tvorno sodelovati pri graditvi reprezentativnih kulturnih obeležij svojega naroda. Prav zato, ker zdaj stojimo na njegovih ramenih, lahko vidimo dlje.«

 

Aleksander Bassin, muzejski svetnik

»Kakšna je vloga Narodne galerije danes, v še nedorečenem nacionalnem programu, v domači in mednarodni razstavni politiki, v položaju likovne umetnosti sploh? Predvsem je treba ugledati njeno razpoznavno širino: prav zaradi nje se dopolnjuje njena stalna zbirka; tudi tako, da se smiselno zapolnjuje vmesni čas, ki ga zaznamuje prestop v 20. stoletje, najmanj do njegove polovice. V logiki take premostitve izzvenevajo dela Zorana Mušiča, Marjana Pogačnika, Frančiška Smerduja, Bojana Kovačiča, Metke Krašovec. Umestitev slovenskega impresionizma in njegovega širšega časa na evropski kulturnozgodovinski zemljevid je bila ena najpomembnejših akcij v pariškem Grand Palaisu. In ali taka akcija in vrsta izmenjalnih razstavnih dogodkov iz različnih prostorov lahko odgovorijo na za koga morda samo retorično vprašanje o položaju likovne umetnosti pri nas? Odgovor je lahko samo pritrdilen, saj o tem pričajo, če drugega ne, vrste obiskovalcev, ki polnijo prenovljene dvorane Narodne galerije.«

 

Vladimir P. Štefanec, pisatelj in likovni kritik

»Narodna galerija nam daje priložnost za kultiviran sprehod, med katerim se lahko spomnimo preteklih dosežkov, a tudi omejitev naših likovnih horizontov starejših obdobij. V očeh mnogih je vzrok za samozavest, za kritičnejše tudi manj prijeten opomin na meandre naše kulturne in siceršnje zgodovine. Sam težko pozabim, da je njena zgradba pravzaprav le pomanjšava praškega Narodnega gledališča, me pa obisk v njej kdaj pa kdaj navda tudi s prijetnim občutkom, da v kakšnem kotičku te naše dezorientirane države stvari vseeno še potekajo vsaj približno skladno s proklamiranim in relativno spodobno. Vsaj na zunaj je videti tako.«

 

Asta Vrečko, docentka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti

»Ustanovitev Narodne galerije neposredno po koncu prve svetovne vojne v novi Kraljevini Jugoslaviji je bila ena od pomembnih kulturnih emancipacijskih pridobitev. Njena kontinuirana razstavna dejavnost v lastnih prostorih in prostorih Jakopičevega paviljona je pomenila veliko spremembo v kulturno-umetnostnem življenju tega časa, saj je bilo v Ljubljani na ogled več kakovostnih razstav slovenske in jugoslovanske umetnosti ter umetnosti drugih držav. Narodna galerija in njeni glavni predstavniki so pozornost namenili tudi sočasnemu ustvarjanju, kar je pripomoglo k nastanku zbirke moderne umetnosti.
V ne prav ugodnih družbenih razmerah med obema vojnama so se pogosto javno zavzeli za ustanavljanje novih kulturno-umetnostnih institucij ter boljše finančne in institucionalne pogoje za umetnost in umetnike.«

 

Tisa Neža Herlec, študentka slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje

»Narodna Galerija obstaja, da priča o času, ki nam je oddaljen več kot stoletje. Naši generaciji o tem času iz prve roke ni mogel nihče pripovedovati, ga orisati iz neposrednosti izkušnje. Zato o času do 20. stoletja pričajo umetniška dela, ki jih hrani in razstavlja NG. Umetnost prejšnjih dob nam omogoča vpogled v zgodovino, ki gradi sedanjost in nanjo neposredno vpliva. Naša doba je prežeta s cilji v prihodnosti, »real-time« spopadanju z globaliziranim svetom, poplavo vizualnih informacij in splošnim pomanjkanjem senzibiliziranosti in interesa za umetnost, ki izgublja svoj pomen v družbi. Kot da bi pozabili, da je umetnost tista, ki artikulira, reflektira, upodablja in komentira čas, v katerem je nastala, ter pomaga razumeti njegovo kompleksnost. Opažam, da ne znamo videti umetniških del, čeprav si jih ogledujemo. Ne razumemo jih. Razumeti umetniško delo, ne glede na čas njegovega nastanka, pomeni poglobiti se v njegovo vsebinskost, ki nas vodi prek vidne podobe, motriti dimenzije njegovih okoliščin in družbenih kontekstov ter tudi pozicij umetnika, umetniškega dela in statusa umetnosti. Umetnost našega časa pa poleg naštetega imaginira in premišlja tudi čas, ki še prihaja, je graditeljica prihodnosti, ki se včasih izogne oznaki utopičnega in postaja vsakdanjost. Razumevanje sodobne umetnosti od nas zahteva, da prestopimo meje njenih preteklih definicij, zahteva, da se spoznamo z njeno zgodovino in prelomi njenega pojmovanja v preteklosti ter se izurimo v gledanju, z namenom, da bi skozi njeno prizmo lahko videli zdajšnjost v vsej njeni mnogoterosti. Kje začeti, če ne prav v Narodni galeriji?«

 

Petra Novak Trobentar, učiteljica likovne umetnosti na OŠ Franceta Bevka Ljubljana

»Likovna umetnost je eden redkih osnovnošolskih premetov, pri katerem ocena ne sme biti pridobljena na podlagi pisnih izdelkov. Tudi likovne nadarjenosti se ne ocenjuje. Učitelj spodbuja učence k razvijanju ustvarjalnega in inovativnega likovnega izražanja ter k razumevanju posameznih likovnih pojmov z likovnih področij, kot so risanje, slikanje, grafika, grafično oblikovanje, računalniška grafika, video, kiparstvo in arhitektura. Učitelj namenja pozornost tudi poglobljenemu načinu spoznavanja umetniških stvaritev, njihovih ustvarjalcev, ogledu razstav in kulturnih ustanov. Vsako leto zato na kulturni dan organiziramo ogled stalne razstave v Narodni galeriji, kjer za šolske skupine pripravijo različne programe in poskrbijo, da obisk galerije postane edinstveno doživetje umetnosti. Narodno galerijo naj bi obiskali otroci vsaj enkrat med osnovnošolskim izobraževanjem, zato učitelji v kulturnih dneh organiziramo oglede razstav osrednje nacionalne galerije. Žal pa za marsikaterega odraslega to ostane le eden redkih obiskov te ustanove, ki pa je še kako pomembna za naš narod.«