Razlog za slavje

Zgodovinskega razvoja nacionalnega muzeja ni mogoče spremljati zunaj konteksta oblikovanja ter razvoja narodov in nacionalnih držav. Tako je tudi z Narodno galerijo v Ljubljani, ki praznuje stoletnico svojega obstoja.

Po marčni revoluciji leta 1848 so vzcvetela narodna gibanja po vsej Avstro-Ogrski in tudi Slovenci so si želeli prostor, v katerem bi se krepila narodna zavest. Za zgraditev doma kulture se je na pobudo Ivana Hribarja, takrat vodje loterije, začelo obsežno prostovoljno zbiranje denarja. Po več letih so denar za gradnjo zbrali, mesto pa je veliko parcelo prodalo po ugodni ceni. Palačo Narodnega doma so začeli graditi leta 1894 in že leta 1895 je bila gradnja končana. Odprli so jo naslednje leto, ko je Hribar postal župan. To je bil res podvig. V njem so bili poleg telovadnice še čitalnica ter prostori za društva in druženje. S krepitvijo zavesti slovenskega naroda je bilo konec prve svetovne vojne leta 1918 ustanovljeno društvo Narodna galerija, zametek sedanje galerije, katerega člani so zbirali preteklo in aktualno likovno dediščino s slovenskega ozemlja. Leta 1925 se je Narodna galerija naselila v Narodnem domu.

Narodna galerija je po drugi svetovni vojni postala nacionalna ustanova, bila je podržavljena, od leta 2016 pa po temeljiti rekonstrukciji naseljuje celotni stavbni kompleks, obkrožen s Cankarjevo in Prešernovo cesto ter Prežihovo in Puharjevo ulico. Od začetka ni imela niti ene umetnine, zdaj jih ima 15.000 in po opremljenosti ter usposobljenosti ne zaostaja za kakovostnimi muzeju v svetu. Prepišnost je vedno dobra za refleksijo, ne nazadnje so tudi številni naši slikarji znanje in izkušnje pridobivali v tujini, na Dunaju, v Münchnu, Rimu, Benetkah, Parizu, kar se je odražalo na njihovem umetniškem izrazu, s katerim so se vključevali v evropske umetniške tokove, hkrati pa izpovedovali avtohtonost nacionalne umetnosti.

Ob stoletnici Narodne galerije kot osrednje galerijske in muzejske ustanove v Sloveniji je treba spomniti na razstavo, ki so jo pripravili ob 90-letnici Slovenski impresionisti in njihov čas (1890–1920), saj je šlo za enega največjih takšnih projektov od osamosvojitve Slovenije. Razstavili so tisto, kar ima slovenska javnost za pravo nacionalno umetnost. Glede na množični obisk razstave ni dvoma, da se s to umetnostjo lahko poistoveti največ Slovencev. Motivi teh umetnikov so bili natisnjeni na nekdanjih tolarskih bankovcih.

Da je Narodna galerija zaupanja vredna ustanova, dokazujejo nekatere dragocene donacije v zadnjih letih. Nazadnje so dobili izjemno likovno zbirko nekdanjega podjetja ACH, slikarka Metka Krašovec je velik del svojega opusa, ki je bil v njeni lasti, po smrti zapustila Narodni galeriji, čeprav bi po času nastanka umetnine sodile v kakšno drugo ustanovo, ki se posveča umetnosti tega obdobja. Pomembna pa je tudi donacija Vande Mušič, nečakinje Zorana Mušiča, ki je galeriji podarila 56 del iz družinske zbirke.

Nacionalne kulturne ustanove so tako v Sloveniji kot v drugih evropskih državah pomembne zaradi konsenza o pomembnosti kulture. Že več kot dve stoletji se družbena energija osredotoča na ekonomijo. Iz mnogočesa je mogoče razbrati, da je za človeka morda napočil trenutek, da svoje delovanje organizira onkraj te ene in edine dimenzije.